Page 35 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 35
retorični elementi pedagoškega diskurza
»leporečenje« ali »prazno cvetličenje«.14 A Kvintilijan takole piše o pomenu
in težavnosti ubesedovanja:
»Zato prav to (tj. ubeseditev, op. avtorji) najbolj poučujemo, tega
ne more doseči nihče brez stroke, tukaj si je treba najbolj prizade-
vati; k temu je usmerjena vaja, k temu posnemanje, za to porabiš
celo življenje; v tem govornik najbolj presega govornika, v tem celo
nekatere govorniške zvrsti prekašajo druge.« (Inst. 8. Pr.16, prevod
Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Ključ do dobrega ubesedovanja, ki temelji na zmožnosti vsakokratne-
ga izbora najprimernejšega izraza in je odvisen od širine govorčevega »be-
sednega zaklada«, je ob sistematičnem urjenju v pisanju in govorjenju po
Kvintilijanovem mnenju zlasti poglobljeno branje primernih literarnih in
retoričnih del (Inst. 8.Pr.28.–29, 10.1). Toda pozornost, ki jo Kvintilijan na-
menja vlogi elocutio pri oblikovanju dobrega govornika in dobrega govo-
ra, vsebuje tudi dva pomembna poudarka, ki svarita pred splošno prevlado
izraza nad vsebino ali morebitnim neskladjem v izboru besed in govorno
vsebino. Kajti procesa prebeseditve argumentov nikakor ne smemo razu-
meti bodisi lahkotno ali mehanično:
»Skrbimo torej za govorno izražanje, a se hkrati zavedajmo, da ni-
česar ne počnemo zaradi besed – besede so nastale zaradi stvari.
Najustreznejše so tiste, ki najbolje podajo pomen, kakor ga ima-
mo v mislih, in s katerimi pri sodnikih dosežejo tisto, kar hoče-
mo.« (Inst. 8.Pr.32, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Na tem mestu je govornik končal z neposredno konstrukcijo in zapi-
som osnutka govora (govorne predloge) ter se posvetil načrtovanju njegove
izvedbe. Prvi korak v tej smeri predstavlja pomnjenje argumentov (lat. me-
moria) in v antiki je imel nadvse pomembno nalogo. Vsakršno javno nasto-
panje, kjer govorec ne bi govoril po spominu, je veljalo za nesprejemljivo.
Prav tako je bilo branje govora v formalni situaciji znamenje slabega ob-
vladovanja veščine javnega prepričevanja, to pa je pomenilo, da tak govo-
rec slabo opravlja državljanske dolžnosti, s čimer si je lahko zapravil vpliv,
14 Do izločitve inventio iz retorike in njene selitve pod okrilje filozofije oz. logike je
prišlo že v zgodnjem srednjem veku. Središčna vloga elocutio v kontekstu retorike
(sedaj le še umetnosti »lepega govora«) je eden glavnih razlogov, da z razvojem
znanosti retorika v 19. stoletju skoraj povsem zamre tako na ravni (v aristotelskem
smislu razumljene) discipline kot tudi izobraževalne vsebine in postane veda o »re-
toričnih figurah«, ki se navdihuje v njihovi klasifikaciji (prim. Barthes, 1990: 93).
35
»leporečenje« ali »prazno cvetličenje«.14 A Kvintilijan takole piše o pomenu
in težavnosti ubesedovanja:
»Zato prav to (tj. ubeseditev, op. avtorji) najbolj poučujemo, tega
ne more doseči nihče brez stroke, tukaj si je treba najbolj prizade-
vati; k temu je usmerjena vaja, k temu posnemanje, za to porabiš
celo življenje; v tem govornik najbolj presega govornika, v tem celo
nekatere govorniške zvrsti prekašajo druge.« (Inst. 8. Pr.16, prevod
Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Ključ do dobrega ubesedovanja, ki temelji na zmožnosti vsakokratne-
ga izbora najprimernejšega izraza in je odvisen od širine govorčevega »be-
sednega zaklada«, je ob sistematičnem urjenju v pisanju in govorjenju po
Kvintilijanovem mnenju zlasti poglobljeno branje primernih literarnih in
retoričnih del (Inst. 8.Pr.28.–29, 10.1). Toda pozornost, ki jo Kvintilijan na-
menja vlogi elocutio pri oblikovanju dobrega govornika in dobrega govo-
ra, vsebuje tudi dva pomembna poudarka, ki svarita pred splošno prevlado
izraza nad vsebino ali morebitnim neskladjem v izboru besed in govorno
vsebino. Kajti procesa prebeseditve argumentov nikakor ne smemo razu-
meti bodisi lahkotno ali mehanično:
»Skrbimo torej za govorno izražanje, a se hkrati zavedajmo, da ni-
česar ne počnemo zaradi besed – besede so nastale zaradi stvari.
Najustreznejše so tiste, ki najbolje podajo pomen, kakor ga ima-
mo v mislih, in s katerimi pri sodnikih dosežejo tisto, kar hoče-
mo.« (Inst. 8.Pr.32, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Na tem mestu je govornik končal z neposredno konstrukcijo in zapi-
som osnutka govora (govorne predloge) ter se posvetil načrtovanju njegove
izvedbe. Prvi korak v tej smeri predstavlja pomnjenje argumentov (lat. me-
moria) in v antiki je imel nadvse pomembno nalogo. Vsakršno javno nasto-
panje, kjer govorec ne bi govoril po spominu, je veljalo za nesprejemljivo.
Prav tako je bilo branje govora v formalni situaciji znamenje slabega ob-
vladovanja veščine javnega prepričevanja, to pa je pomenilo, da tak govo-
rec slabo opravlja državljanske dolžnosti, s čimer si je lahko zapravil vpliv,
14 Do izločitve inventio iz retorike in njene selitve pod okrilje filozofije oz. logike je
prišlo že v zgodnjem srednjem veku. Središčna vloga elocutio v kontekstu retorike
(sedaj le še umetnosti »lepega govora«) je eden glavnih razlogov, da z razvojem
znanosti retorika v 19. stoletju skoraj povsem zamre tako na ravni (v aristotelskem
smislu razumljene) discipline kot tudi izobraževalne vsebine in postane veda o »re-
toričnih figurah«, ki se navdihuje v njihovi klasifikaciji (prim. Barthes, 1990: 93).
35
