Page 33 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 33
retorični elementi pedagoškega diskurza
Prva in v antiki daleč najpomembnejša naloga v okviru opravil je bila
torej odkrivanje (lat. inventio), kjer je govorec v okviru intenzivnega raz-
misleka »našel« argumente za svoj govor in jih s pomočjo različnih misel-
nih in jezikovnih orodij (npr. točke spora – stgr. stásis, sredstva prepričeva-
nja – stgr. písteis, splošna in posebna mesta – stgr. tópoi) presejal tako, da je
izbral zgolj in samo tiste, ki so bili primerni za čas, prostor in poslušalce, ki
jim je govoril.12 Ko so mu najprimernejši argumenti ostali na takšnem »situ
odkrivanja«, jih je moral smiselno urediti ali razvrstiti – ni namreč vsee-
no, v katerem delu svojega govora kaj poveste oz. kdaj v govoru predstavite
kateri argument. To nalogo so v antiki imenovali razvrščanje (lat. disposi-
tio) in je povezana predvsem s strukturiranjem besedila ali t. i. deli govo-
ra/besedila (lat. partes orationis), o katerih bomo podrobneje pisali v samo-
stojnem poglavju. Zlasti starogrška različica poimenovanja tega opravila
– táxis (z njo je povezana tudi beseda taktika) – nas opomni, da gre pri
strukturiranju govora za neposredno povezavo z antično veščino vojsko-
vanja. In tako kot je strateška postavitev posameznih vojaških enot povelj-
niku omogočala, da je svojo vojsko naredil učinkovitejšo v premagovanju
nasprotnikov, podobno razpostavi argumente govorec: premišljeno in vsa-
kič za novo občinstvo. A to seveda še ne zadostuje za prepričljiv govor, kaj-
ti »ne zadošča, da imaš na voljo stvari, o katerih je treba govoriti, ampak jih
je treba tudi povedati tako, kot je treba« (Aristotel, Rh. 1403b16–17, prevod
Matej Hriberšek). Vse argumente, ki so primarno že ubesedeni v dani ob-
liki, je v procesu konstrukcije govora treba ustrezno »prebesediti« za dani
kontekst. Od občinstva, časa in prostora govora je odvisno, kako bo govo-
rec argumente, ki jih je že našel in razvrstil, sedaj »preuredil še na ravni
12 Podobno razvrstitev kot Ciceron navaja tudi Kvintilijan (Inst. 3.3.1-3), ki za omen-
jeni zapis med drugim pove, da znotraj tradicije različnih delitev in opredelitev of-
ficia Ciceron velja za zanesljivejšega avtorja (Inst. 3.3.8). Tudi Ciceron je namreč v
začetnih spisih sledil teoretikom, ki so kot najpomembnejši retorični postopek vi-
deli »odkrivanje« in so znotraj skupine officia oratoris kot pomembne prepoznavali
le prve tri (inventio, dispositio, elocutio), medtem ko Kvintilijan posebej poudari, da
je retoriko treba deliti na pet delov, in sicer v zaporedju inventio, dispositio, elocutio,
memoria in actio (Inst. 3.2.1-3). Na kratko pojasnimo še omenjene strategije znotraj
inventio: točka spora (stgr. stásis) – nabor vprašanj za natančno opredelitev proble-
ma govora; sredstva/načini prepričevanja (stgr. písteis) – jezikovne in nejezikovne
strategije za prepričljiv prikaz problema; splošna in posebna mesta (stgr. tópoi) – ime
za več različnih pojmov znotraj retorike, ki v kontekstu inventio bodisi zaznamujejo
del argumentacije (tj. argumentativno shemo ali argumentativni vzorec ipd.) ali sez-
nam že pripravljenih argumentov. O stásis in písteis pišemo tudi v samostojnih po-
glavjih Točka spora: »Kje se strinjamo, da se ne strinjamo?« in Vrste dokazov – sred-
stva prepričevanja.Več o antičnem in sodobnem pojmovanju tópoi v Rubinelli, 2009,
ter Žagar Ž. in Schlamberger Brezar, 2009.
33
Prva in v antiki daleč najpomembnejša naloga v okviru opravil je bila
torej odkrivanje (lat. inventio), kjer je govorec v okviru intenzivnega raz-
misleka »našel« argumente za svoj govor in jih s pomočjo različnih misel-
nih in jezikovnih orodij (npr. točke spora – stgr. stásis, sredstva prepričeva-
nja – stgr. písteis, splošna in posebna mesta – stgr. tópoi) presejal tako, da je
izbral zgolj in samo tiste, ki so bili primerni za čas, prostor in poslušalce, ki
jim je govoril.12 Ko so mu najprimernejši argumenti ostali na takšnem »situ
odkrivanja«, jih je moral smiselno urediti ali razvrstiti – ni namreč vsee-
no, v katerem delu svojega govora kaj poveste oz. kdaj v govoru predstavite
kateri argument. To nalogo so v antiki imenovali razvrščanje (lat. disposi-
tio) in je povezana predvsem s strukturiranjem besedila ali t. i. deli govo-
ra/besedila (lat. partes orationis), o katerih bomo podrobneje pisali v samo-
stojnem poglavju. Zlasti starogrška različica poimenovanja tega opravila
– táxis (z njo je povezana tudi beseda taktika) – nas opomni, da gre pri
strukturiranju govora za neposredno povezavo z antično veščino vojsko-
vanja. In tako kot je strateška postavitev posameznih vojaških enot povelj-
niku omogočala, da je svojo vojsko naredil učinkovitejšo v premagovanju
nasprotnikov, podobno razpostavi argumente govorec: premišljeno in vsa-
kič za novo občinstvo. A to seveda še ne zadostuje za prepričljiv govor, kaj-
ti »ne zadošča, da imaš na voljo stvari, o katerih je treba govoriti, ampak jih
je treba tudi povedati tako, kot je treba« (Aristotel, Rh. 1403b16–17, prevod
Matej Hriberšek). Vse argumente, ki so primarno že ubesedeni v dani ob-
liki, je v procesu konstrukcije govora treba ustrezno »prebesediti« za dani
kontekst. Od občinstva, časa in prostora govora je odvisno, kako bo govo-
rec argumente, ki jih je že našel in razvrstil, sedaj »preuredil še na ravni
12 Podobno razvrstitev kot Ciceron navaja tudi Kvintilijan (Inst. 3.3.1-3), ki za omen-
jeni zapis med drugim pove, da znotraj tradicije različnih delitev in opredelitev of-
ficia Ciceron velja za zanesljivejšega avtorja (Inst. 3.3.8). Tudi Ciceron je namreč v
začetnih spisih sledil teoretikom, ki so kot najpomembnejši retorični postopek vi-
deli »odkrivanje« in so znotraj skupine officia oratoris kot pomembne prepoznavali
le prve tri (inventio, dispositio, elocutio), medtem ko Kvintilijan posebej poudari, da
je retoriko treba deliti na pet delov, in sicer v zaporedju inventio, dispositio, elocutio,
memoria in actio (Inst. 3.2.1-3). Na kratko pojasnimo še omenjene strategije znotraj
inventio: točka spora (stgr. stásis) – nabor vprašanj za natančno opredelitev proble-
ma govora; sredstva/načini prepričevanja (stgr. písteis) – jezikovne in nejezikovne
strategije za prepričljiv prikaz problema; splošna in posebna mesta (stgr. tópoi) – ime
za več različnih pojmov znotraj retorike, ki v kontekstu inventio bodisi zaznamujejo
del argumentacije (tj. argumentativno shemo ali argumentativni vzorec ipd.) ali sez-
nam že pripravljenih argumentov. O stásis in písteis pišemo tudi v samostojnih po-
glavjih Točka spora: »Kje se strinjamo, da se ne strinjamo?« in Vrste dokazov – sred-
stva prepričevanja.Več o antičnem in sodobnem pojmovanju tópoi v Rubinelli, 2009,
ter Žagar Ž. in Schlamberger Brezar, 2009.
33
