Page 37 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 37
retorični elementi pedagoškega diskurza
Povedano drugače, bistvo antične mnemotehnike je bilo aktiviranje
spomina, »ki je v pomoč drugemu spominu« (Quint., Inst. 11.2.18), oz. po-
vezovanje novega – neznanega (govora, ki si ga je treba zapomniti) s starim
– znanim (prostor, kraj z značilnimi predmeti, podobami, znamenji ipd.).
Govorec bo uspešno pomnil neko vsebino predvsem takrat, ko jo bo lahko
navezal na vizualne predstave, do katerih ima oseben odnos oz. ima z njimi
osebno izkušnjo (Quint., Inst. 11.2.17).
Šele sklepni del predstavlja predstavitev argumentov ali govornikov
nastop (lat. actio), ki je praktična izvedba pravkar omenjenih faz načrto-
vanja ali predstavitev tega, kar smo po sistematičnem premisleku sestavi-
li in usvojili do te mere, da lahko vsebino ustrezno prikličemo v spomin.
Pri pripravi na končno izvedbo naj bi govorec upošteval: a) okoliščine, v
katerih bo nastopil (prostor, čas, vrsta poslušalcev, ob kakšni priložnos-
ti govori), b) okoliščine govora/besedila (tema govora in jezikovno-govor-
ne posebnosti na ravni ubeseditve vsebine), c) lastne govorne (z)možnosti
na besedni (tekoče, čim naravnejše in razločnejše govorjenje) in nebesedni
ravni (t. i. slušni in vidni nebesedni vidiki govorjenja).17 Kvintilijan je na-
stopu posvetil obširno 3. poglavje v 11. knjigi, kjer natančno oriše njegove
sestavne dele (mimika, gestika, glas, kretnje, telo, obleka), skupaj z napot-
ki, kako jih ustrezno vključiti v urjenje za izvedbo okoliščinam primerne-
ga nastopa. Že uvodoma pa o nastopu zapiše misel, iz katere bolj kot pou-
darek o pomembnosti nastopa izstopa to, da gre pri javnem prepričevanju
17 Sem sodijo, denimo, glas in objezikovni znaki: intonacija, poudarki, jakost, hitrost,
premori, register in barva glasu. Med vidne nebesedne vidike govorjenja štejemo
mimiko obraza, očesni stik, kretnje rok, gibanje, držo telesa, telesno bližino/razdaljo,
telesni stik/dotik in prostor (tj. govorčev odziv na prostor). Zlasti v psihologiji,
sociolingvistiki, komunikacijskih študijih idr. srečamo drugo obliko delitve tipologij
neverbalnega komuniciranja, ki zgoraj omenjene vidike opredeljuje kot vodilne
kanale neverbalnega komuniciranja (Hall in Knapp, 2013; Knapp idr. , 2014). Po njih
oddajamo (in sprejemamo) neverbalna sporočila hkrati na več načinov, a z različno
dinamiko izstopanja. V zvezi z javnim nastopanjem je mogoče zaslediti tudi izraz
(nebesedni) »spremljevalci« govorjenja (Petek, 2014: 9), a se zdi za retoriko izraz
‘vidik’ ustreznejši, zlasti če neverbalno komuniciranje razumemo kot integralni del
vsakega tvorjenja pomena. Slednje namreč implicira, da imajo neverbalni vidiki v
komuniciranju samostojno in nezamenljivo vlogo, kar izpostavljajo tudi raziskave
s področja socialne psihologije (npr. Argyle, 1990) in lingvistične antropologije
(npr. Enfield, 2009). Neverbalna komunikacija je zelo kompleksno področje, ki je v
vseh pogledih močno kulturno, a tudi situacijsko pogojeno, prav tako so neverbalna
sporočila najpogosteje večpomenska. Zato je nebesedne znake/sporočila treba
vedno zelo previdno interpretirati ne glede na morebitne splošno sprejete predstave
o njihovem pomenu v določenem okolju. Pregleden prikaz značilnosti nebesednega
komuniciranja v slovenskem jeziku je mogoče najti v Ule 2009: 170–227.
37
Povedano drugače, bistvo antične mnemotehnike je bilo aktiviranje
spomina, »ki je v pomoč drugemu spominu« (Quint., Inst. 11.2.18), oz. po-
vezovanje novega – neznanega (govora, ki si ga je treba zapomniti) s starim
– znanim (prostor, kraj z značilnimi predmeti, podobami, znamenji ipd.).
Govorec bo uspešno pomnil neko vsebino predvsem takrat, ko jo bo lahko
navezal na vizualne predstave, do katerih ima oseben odnos oz. ima z njimi
osebno izkušnjo (Quint., Inst. 11.2.17).
Šele sklepni del predstavlja predstavitev argumentov ali govornikov
nastop (lat. actio), ki je praktična izvedba pravkar omenjenih faz načrto-
vanja ali predstavitev tega, kar smo po sistematičnem premisleku sestavi-
li in usvojili do te mere, da lahko vsebino ustrezno prikličemo v spomin.
Pri pripravi na končno izvedbo naj bi govorec upošteval: a) okoliščine, v
katerih bo nastopil (prostor, čas, vrsta poslušalcev, ob kakšni priložnos-
ti govori), b) okoliščine govora/besedila (tema govora in jezikovno-govor-
ne posebnosti na ravni ubeseditve vsebine), c) lastne govorne (z)možnosti
na besedni (tekoče, čim naravnejše in razločnejše govorjenje) in nebesedni
ravni (t. i. slušni in vidni nebesedni vidiki govorjenja).17 Kvintilijan je na-
stopu posvetil obširno 3. poglavje v 11. knjigi, kjer natančno oriše njegove
sestavne dele (mimika, gestika, glas, kretnje, telo, obleka), skupaj z napot-
ki, kako jih ustrezno vključiti v urjenje za izvedbo okoliščinam primerne-
ga nastopa. Že uvodoma pa o nastopu zapiše misel, iz katere bolj kot pou-
darek o pomembnosti nastopa izstopa to, da gre pri javnem prepričevanju
17 Sem sodijo, denimo, glas in objezikovni znaki: intonacija, poudarki, jakost, hitrost,
premori, register in barva glasu. Med vidne nebesedne vidike govorjenja štejemo
mimiko obraza, očesni stik, kretnje rok, gibanje, držo telesa, telesno bližino/razdaljo,
telesni stik/dotik in prostor (tj. govorčev odziv na prostor). Zlasti v psihologiji,
sociolingvistiki, komunikacijskih študijih idr. srečamo drugo obliko delitve tipologij
neverbalnega komuniciranja, ki zgoraj omenjene vidike opredeljuje kot vodilne
kanale neverbalnega komuniciranja (Hall in Knapp, 2013; Knapp idr. , 2014). Po njih
oddajamo (in sprejemamo) neverbalna sporočila hkrati na več načinov, a z različno
dinamiko izstopanja. V zvezi z javnim nastopanjem je mogoče zaslediti tudi izraz
(nebesedni) »spremljevalci« govorjenja (Petek, 2014: 9), a se zdi za retoriko izraz
‘vidik’ ustreznejši, zlasti če neverbalno komuniciranje razumemo kot integralni del
vsakega tvorjenja pomena. Slednje namreč implicira, da imajo neverbalni vidiki v
komuniciranju samostojno in nezamenljivo vlogo, kar izpostavljajo tudi raziskave
s področja socialne psihologije (npr. Argyle, 1990) in lingvistične antropologije
(npr. Enfield, 2009). Neverbalna komunikacija je zelo kompleksno področje, ki je v
vseh pogledih močno kulturno, a tudi situacijsko pogojeno, prav tako so neverbalna
sporočila najpogosteje večpomenska. Zato je nebesedne znake/sporočila treba
vedno zelo previdno interpretirati ne glede na morebitne splošno sprejete predstave
o njihovem pomenu v določenem okolju. Pregleden prikaz značilnosti nebesednega
komuniciranja v slovenskem jeziku je mogoče najti v Ule 2009: 170–227.
37
