Page 36 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 36
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
ugled in verodostojnost. V antiki so zato poznali precej načinov in učin-
kovitih sredstev pomnjenja ali mnemotehnik, s katerimi so javni govorci
urili spomin in so si lahko uspešno zapomnili dolge govore. Ena takih, ki
se uporablja še danes, je vizualna mnemotehnika ali pomnjenje s pomočjo
»krajev« (lat. loci).15 Temeljila je na pomnjenju govora s pomočjo vizualnih
predstav nekega izbranega kraja/prostora (npr. dobro znana pot, domača
hiša, soba itd.), v katerem so besedne/besedilne enote dodeljene posame-
znim elementom znotraj tega kraja/prostora (npr. postojanke ob poti, pro-
stori v hiši, predmeti v sobi). Tovrstna vizualizacija predstavlja le enega od
mnogih mnemotehničnih načinov, kajti pomnjenje in priklic informaci-
je s pomočjo oblikovanja vizualnih predstav je mogoče zasnovati tudi na
zvočni podobi besed (kot sta ritem in rima), uporabi asociacij, ključnih be-
sed, miselnih vzorcev ipd.16 Od govorca je odvisno, za katerega od načinov
se odloči – izbral naj bi tistega, ki mu je glede na lastne kognitivne specifi-
ke najbližji oz. v kontekstu priprave najuporabnejši. Ciceron je, denimo, vi-
zualne predstave štel med najučinkovitejše načine za pomnjenje govora, pri
čemer pa jasno poudari tudi osebni vidik uspešnega pomnjenja:
»/N/ašega se duha najbolj drži tisto, kar nam predajo in v nas vti-
snejo čutila; najostrejše izmed vseh naših čutil pa je čutilo vida,
zato lahko v duhu najlažje obdržimo zaznave, ki jih sprejmemo z
ušesi ali z mišljenjem, če jih predamo duhu tudi s posredovanjem
vida na ta način, da nevidne in presoji pogleda nedostopne stva-
ri nekakšen obris in podoba in oblika označuje tako, da z notra-
njim pogledom tako rekoč zadržimo stvari, ki bi jih z mislijo lahko
komajda zaobjeli.« (De or. 2.37.357, prevod Ksenja Geister, pouda-
rili avtorji)
15 Gre za še eno pomensko vlogo starogrškega izraza tópoi (lat. loci), ki smo ga omeni-
li že v zvezi z odkrivanjem argumentov. Iznajdbo vizualne mnemotehnike tradici-
ja pripisuje starogrškemu pesniku Simonidu iz Keosa. Zgodbo o tem, kako je pesnik
s pomočjo vizualizacije uspešno priklical potrebne informacije, je mogoče prebrati
pri Ciceronu (De or. 2.86.351) in Kvintilijanu (Inst. 11.2.11-13).
16 Zanimivo je, da sodobna retorična teorija pomnjenju in vlogi spomina pri pre-
pričevanju ne posveča posebne pozornosti. Kot poskus teoretične obuditve zani-
manja za četrto (in peto) od govornikovih opravil lahko omenimo knjigo iz amer-
iškega prostora z naslovom Rhetorical Memory and Delivery: Classical Concepts
for Contemporary Composition Communication (Reynolds, 1993), ki je ena redkih
monografskih izdaj na to temo. Pomnjenju in spominu kot sestavnemu delu ped-
agoškega procesa se v sodobnem času posvečajo v glavnem (pedagoška in razvoj-
na) psihologija, didaktika in pedagogika. O pomenu mnemotehničnih sredstev kot
učnih strategij glejte npr. Marentič Požarnik, 2000; Pečjak in Gradišar, 2002.
36
ugled in verodostojnost. V antiki so zato poznali precej načinov in učin-
kovitih sredstev pomnjenja ali mnemotehnik, s katerimi so javni govorci
urili spomin in so si lahko uspešno zapomnili dolge govore. Ena takih, ki
se uporablja še danes, je vizualna mnemotehnika ali pomnjenje s pomočjo
»krajev« (lat. loci).15 Temeljila je na pomnjenju govora s pomočjo vizualnih
predstav nekega izbranega kraja/prostora (npr. dobro znana pot, domača
hiša, soba itd.), v katerem so besedne/besedilne enote dodeljene posame-
znim elementom znotraj tega kraja/prostora (npr. postojanke ob poti, pro-
stori v hiši, predmeti v sobi). Tovrstna vizualizacija predstavlja le enega od
mnogih mnemotehničnih načinov, kajti pomnjenje in priklic informaci-
je s pomočjo oblikovanja vizualnih predstav je mogoče zasnovati tudi na
zvočni podobi besed (kot sta ritem in rima), uporabi asociacij, ključnih be-
sed, miselnih vzorcev ipd.16 Od govorca je odvisno, za katerega od načinov
se odloči – izbral naj bi tistega, ki mu je glede na lastne kognitivne specifi-
ke najbližji oz. v kontekstu priprave najuporabnejši. Ciceron je, denimo, vi-
zualne predstave štel med najučinkovitejše načine za pomnjenje govora, pri
čemer pa jasno poudari tudi osebni vidik uspešnega pomnjenja:
»/N/ašega se duha najbolj drži tisto, kar nam predajo in v nas vti-
snejo čutila; najostrejše izmed vseh naših čutil pa je čutilo vida,
zato lahko v duhu najlažje obdržimo zaznave, ki jih sprejmemo z
ušesi ali z mišljenjem, če jih predamo duhu tudi s posredovanjem
vida na ta način, da nevidne in presoji pogleda nedostopne stva-
ri nekakšen obris in podoba in oblika označuje tako, da z notra-
njim pogledom tako rekoč zadržimo stvari, ki bi jih z mislijo lahko
komajda zaobjeli.« (De or. 2.37.357, prevod Ksenja Geister, pouda-
rili avtorji)
15 Gre za še eno pomensko vlogo starogrškega izraza tópoi (lat. loci), ki smo ga omeni-
li že v zvezi z odkrivanjem argumentov. Iznajdbo vizualne mnemotehnike tradici-
ja pripisuje starogrškemu pesniku Simonidu iz Keosa. Zgodbo o tem, kako je pesnik
s pomočjo vizualizacije uspešno priklical potrebne informacije, je mogoče prebrati
pri Ciceronu (De or. 2.86.351) in Kvintilijanu (Inst. 11.2.11-13).
16 Zanimivo je, da sodobna retorična teorija pomnjenju in vlogi spomina pri pre-
pričevanju ne posveča posebne pozornosti. Kot poskus teoretične obuditve zani-
manja za četrto (in peto) od govornikovih opravil lahko omenimo knjigo iz amer-
iškega prostora z naslovom Rhetorical Memory and Delivery: Classical Concepts
for Contemporary Composition Communication (Reynolds, 1993), ki je ena redkih
monografskih izdaj na to temo. Pomnjenju in spominu kot sestavnemu delu ped-
agoškega procesa se v sodobnem času posvečajo v glavnem (pedagoška in razvoj-
na) psihologija, didaktika in pedagogika. O pomenu mnemotehničnih sredstev kot
učnih strategij glejte npr. Marentič Požarnik, 2000; Pečjak in Gradišar, 2002.
36
