Page 38 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 38
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
za kompleksen proces interpretacije govorjenega in slišanega, ki je v trenut-
ku neposredne izvedbe pomembno odvisna od neverbalnega:
»Ta /nastop; op. avtorji/ stvar ima v govoru presenetljivo močan
učinek. Ni namreč tako pomembno, kakšne so besede, ki smo jih
sestavili sami v sebi. Pomembno je, kako se izgovorijo, kajti na
vsakogar vplivajo tako, kakor jih sliši. Zato nobeni dokazi, ki jih
podaja govornik, niso tako trdni, da ne bi izgubili moči, če jih ne
podpre skrajno resen nastop. Vsa čustva nujno ugasnejo, če jih ne
podžgejo glas, obraz in malodane celotna drža telesa. Še ko nare-
dimo vse to, bo potrebne nekaj sreče, da se bo od našega ognja vnel
sodnik.« (Inst., 11.3.2–3; prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Zanimivo je dejstvo, da ne glede na pomen, ki so ga v antiki pripiso-
vali nastopu/izvedbi govora, retorske šole niso prevzemale tega dela urje-
nja, temveč so se govorniki urili pri gledaliških igralcih. To vendarle kaže
na nekoliko ambivalenten odnos do govorniškega nastopa v okviru javnega
delovanja, zlasti v razmerju do konstrukcije vsebine. Že Aristotel in Platon
opozarjata na nevarnost, v katero zaide retorika, ki jo zanima zgolj uči-
nek na poslušalstvo. Prvi problematizira »pokvarjenost/lahkovernost pos-
lušalcev« znotraj javnih družbenih struktur, ki se ne menijo za odsotnost
dokazov in se običajno odzivajo zgolj na všečen, čustva vzbujajoč govor-
čev način podajanja (Rh. 1403b30–1404a9), drugi zaradi tega retoriki te-
meljno odreče mesto med veščinami in jo skupaj s kuharsko umetnostjo,
kozmetiko in sofistiko označi za obliko prilizljivosti, ki temelji zgolj na iz-
kušenosti in izurjenosti (Gorg. 463a–b). To historično okoliščino omenjamo
zato, ker je tudi danes, kadar se govori o retoriki v javnem diskurzu, bolj ali
manj v ospredju (všečen) način nastopanja. Slednje velja zlasti za neformal-
ne oz. tržne oblike »retoričnega izobraževanja«, ki se bolj kot celovitemu
pristopu k retoriki, ki primarno temelji na odkrivanju, urejanju in ubese-
dovanju argumentov, posvečajo le predstavitvi zbranega gradiva. Ne sme-
mo biti pretirano kategorični in reči, da je nastop nepomembna ali celo za-
nemarljiva govorčeva naloga. Še tako dobro izbrani argumenti, ki smo jih
strateško razpostavili in učinkovito prebesedili, nam ne bodo prav nič po-
magali, če jih ne bomo znali primerno predstaviti tako na verbalni kot ne-
verbalni ravni, in to so dobro vedeli tudi tako odkriti kritiki »nastopaške
retorike«, kot sta bila Aristotel in Platon. A ne gre pozabiti, da jim je bilo
jasno tudi, da do končne izvedbe govora pridemo vedno z že povsem izde-
lano predstavo o tem, kaj bomo povedali, in da smo do te predstave prišli
postopoma, s skrbnim načrtovanjem in z intenzivnim študijem tako vsebine/
teme govora kakor ustrezne rabe retoričnih principov. To pa je žal tista po-
manjkljivost, ki običajno pesti omenjena izobraževanja, saj se v poudarjeni
38
za kompleksen proces interpretacije govorjenega in slišanega, ki je v trenut-
ku neposredne izvedbe pomembno odvisna od neverbalnega:
»Ta /nastop; op. avtorji/ stvar ima v govoru presenetljivo močan
učinek. Ni namreč tako pomembno, kakšne so besede, ki smo jih
sestavili sami v sebi. Pomembno je, kako se izgovorijo, kajti na
vsakogar vplivajo tako, kakor jih sliši. Zato nobeni dokazi, ki jih
podaja govornik, niso tako trdni, da ne bi izgubili moči, če jih ne
podpre skrajno resen nastop. Vsa čustva nujno ugasnejo, če jih ne
podžgejo glas, obraz in malodane celotna drža telesa. Še ko nare-
dimo vse to, bo potrebne nekaj sreče, da se bo od našega ognja vnel
sodnik.« (Inst., 11.3.2–3; prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
Zanimivo je dejstvo, da ne glede na pomen, ki so ga v antiki pripiso-
vali nastopu/izvedbi govora, retorske šole niso prevzemale tega dela urje-
nja, temveč so se govorniki urili pri gledaliških igralcih. To vendarle kaže
na nekoliko ambivalenten odnos do govorniškega nastopa v okviru javnega
delovanja, zlasti v razmerju do konstrukcije vsebine. Že Aristotel in Platon
opozarjata na nevarnost, v katero zaide retorika, ki jo zanima zgolj uči-
nek na poslušalstvo. Prvi problematizira »pokvarjenost/lahkovernost pos-
lušalcev« znotraj javnih družbenih struktur, ki se ne menijo za odsotnost
dokazov in se običajno odzivajo zgolj na všečen, čustva vzbujajoč govor-
čev način podajanja (Rh. 1403b30–1404a9), drugi zaradi tega retoriki te-
meljno odreče mesto med veščinami in jo skupaj s kuharsko umetnostjo,
kozmetiko in sofistiko označi za obliko prilizljivosti, ki temelji zgolj na iz-
kušenosti in izurjenosti (Gorg. 463a–b). To historično okoliščino omenjamo
zato, ker je tudi danes, kadar se govori o retoriki v javnem diskurzu, bolj ali
manj v ospredju (všečen) način nastopanja. Slednje velja zlasti za neformal-
ne oz. tržne oblike »retoričnega izobraževanja«, ki se bolj kot celovitemu
pristopu k retoriki, ki primarno temelji na odkrivanju, urejanju in ubese-
dovanju argumentov, posvečajo le predstavitvi zbranega gradiva. Ne sme-
mo biti pretirano kategorični in reči, da je nastop nepomembna ali celo za-
nemarljiva govorčeva naloga. Še tako dobro izbrani argumenti, ki smo jih
strateško razpostavili in učinkovito prebesedili, nam ne bodo prav nič po-
magali, če jih ne bomo znali primerno predstaviti tako na verbalni kot ne-
verbalni ravni, in to so dobro vedeli tudi tako odkriti kritiki »nastopaške
retorike«, kot sta bila Aristotel in Platon. A ne gre pozabiti, da jim je bilo
jasno tudi, da do končne izvedbe govora pridemo vedno z že povsem izde-
lano predstavo o tem, kaj bomo povedali, in da smo do te predstave prišli
postopoma, s skrbnim načrtovanjem in z intenzivnim študijem tako vsebine/
teme govora kakor ustrezne rabe retoričnih principov. To pa je žal tista po-
manjkljivost, ki običajno pesti omenjena izobraževanja, saj se v poudarjeni
38
