Page 39 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 39
retorični elementi pedagoškega diskurza
usmeritvi k elementom nastopa le malo posvečajo vsebini oz. postopkom,
ki sploh omogočajo zasnovo vsebine govora. V antiki o tem ni bilo dvo-
ma in četudi Ciceron za nastop pravi, da je »gospodar govorništva« (De or.
3.56.213), so vsa njegova teoretska dela o retoriki v glavnem posvečena pr-
vim trem opravilom, prav tako je tudi Kvintilijan med dvanajstimi knjiga-
mi Šole govorništva le eno posvetil nastopu.
Da je tako kompleksen postopek, kot so govornikova opravila, sploh
mogoče izpeljati, pravi govornik ne potrebuje le uvida v retorična pravi-
la in principe temveč široko, filozofsko znanje, ki mu omogoča, da lah-
ko v retorični proces vstopa kot »moralno dober« človek. Ali kot slikovi-
to zapiše Ciceron:
»Pravi govornik mora namreč raziskati, slišati, prebrati, pretre-
sti, obdelati in preudariti vse, kar sestavlja človeško življenje, ko-
likor se v njem giblje in predstavlja snov, ki mu je na razpolago.
Govorniška spretnost je ena izmed najvišjih vrlin, čeprav so vse
vrline enakovredne, je vendar ena zunanjost lepša in bolj blešče-
ča kakor druga; tako tudi ta moč, ki je spravila v svoj objem vso
vednost o stvareh, z besedami razmotava misli in sklepe razu-
ma tako, da lahko svoje poslušalce zvabi tja, kamor se je usedla.
In kolikor večja je njena moč, toliko bolj mora biti zvezana s pošte-
nostjo in najodličnejšo modrostjo; če bi govorniško preobilje pre-
dali v roke ljudem, ki teh vrlin nimajo, jih ne bi naredili za go-
vornike, ampak bi norcem dali orožje.« (De or. 3.14.54–55; prevod
Ksenja Geister, poudarili avtorji)
V duhu tovrstne ideje ponazorimo pet govornikovih opravil še v ob-
liki sodobne sheme, kjer je v prvi koloni predstavljen primarni govorniški
postopek v odnosu do argumenta kot ključnega elementa retorike, ki ga tu-
kaj razumemo v najširšem pomenu besede: kot tisto, kar menimo, da je mo-
goče povedati v prid/podporo problemu, o katerem govorimo (in slednje, kot
bomo lahko videli v drugem delu knjige, niso nujno vedno argumenti, kot
jih opredeljujejo teorije argumentacije). V drugi koloni smo nanizali reto-
rične strategije, ki jih govorec potrebuje za uspešno izvedbo posameznega
postopka.18 Posebej dodajamo še kolono, kjer smo opredelili temeljne funk-
cije posameznih opravil glede na retorično situacijo (to je kdaj, kje, komu,
kaj in zakaj govorimo) in kolono z navedbo konkretnih aktivnosti, ki naj bi
jih govornik v okviru posameznega opravila izvedel.
18 Nekatere med njimi v uvodnem prikazu niso podrobno pojasnjene, ker jim namen-
jamo samostojne opise v nadaljevanju. Kljub temu smo jih zaradi večje jasnosti v
preglednici primarno zajeli in opredelili njihovo retorično funkcijo.
39
usmeritvi k elementom nastopa le malo posvečajo vsebini oz. postopkom,
ki sploh omogočajo zasnovo vsebine govora. V antiki o tem ni bilo dvo-
ma in četudi Ciceron za nastop pravi, da je »gospodar govorništva« (De or.
3.56.213), so vsa njegova teoretska dela o retoriki v glavnem posvečena pr-
vim trem opravilom, prav tako je tudi Kvintilijan med dvanajstimi knjiga-
mi Šole govorništva le eno posvetil nastopu.
Da je tako kompleksen postopek, kot so govornikova opravila, sploh
mogoče izpeljati, pravi govornik ne potrebuje le uvida v retorična pravi-
la in principe temveč široko, filozofsko znanje, ki mu omogoča, da lah-
ko v retorični proces vstopa kot »moralno dober« človek. Ali kot slikovi-
to zapiše Ciceron:
»Pravi govornik mora namreč raziskati, slišati, prebrati, pretre-
sti, obdelati in preudariti vse, kar sestavlja človeško življenje, ko-
likor se v njem giblje in predstavlja snov, ki mu je na razpolago.
Govorniška spretnost je ena izmed najvišjih vrlin, čeprav so vse
vrline enakovredne, je vendar ena zunanjost lepša in bolj blešče-
ča kakor druga; tako tudi ta moč, ki je spravila v svoj objem vso
vednost o stvareh, z besedami razmotava misli in sklepe razu-
ma tako, da lahko svoje poslušalce zvabi tja, kamor se je usedla.
In kolikor večja je njena moč, toliko bolj mora biti zvezana s pošte-
nostjo in najodličnejšo modrostjo; če bi govorniško preobilje pre-
dali v roke ljudem, ki teh vrlin nimajo, jih ne bi naredili za go-
vornike, ampak bi norcem dali orožje.« (De or. 3.14.54–55; prevod
Ksenja Geister, poudarili avtorji)
V duhu tovrstne ideje ponazorimo pet govornikovih opravil še v ob-
liki sodobne sheme, kjer je v prvi koloni predstavljen primarni govorniški
postopek v odnosu do argumenta kot ključnega elementa retorike, ki ga tu-
kaj razumemo v najširšem pomenu besede: kot tisto, kar menimo, da je mo-
goče povedati v prid/podporo problemu, o katerem govorimo (in slednje, kot
bomo lahko videli v drugem delu knjige, niso nujno vedno argumenti, kot
jih opredeljujejo teorije argumentacije). V drugi koloni smo nanizali reto-
rične strategije, ki jih govorec potrebuje za uspešno izvedbo posameznega
postopka.18 Posebej dodajamo še kolono, kjer smo opredelili temeljne funk-
cije posameznih opravil glede na retorično situacijo (to je kdaj, kje, komu,
kaj in zakaj govorimo) in kolono z navedbo konkretnih aktivnosti, ki naj bi
jih govornik v okviru posameznega opravila izvedel.
18 Nekatere med njimi v uvodnem prikazu niso podrobno pojasnjene, ker jim namen-
jamo samostojne opise v nadaljevanju. Kljub temu smo jih zaradi večje jasnosti v
preglednici primarno zajeli in opredelili njihovo retorično funkcijo.
39
