Page 32 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 32
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
omenjenih priporočil, temveč hkrati prepoznavanje retorične narave in po-
membnosti tudi nekaterih drugih manj prepoznanih oz. redkeje ozavešče-
nih spretnosti.10
Glavne operacije procesa oblikovanja govora/besedila
Uvodoma spomnimo, da je retorika kljub svoji usmerjenosti v prakso v ve-
likem delu teoretska disciplina. Vse od Aristotela, ki je prvi na sistemati-
čen način obravnaval retorične principe, v času helenizma pa to postane us-
taljena praksa govorniških teoretikov, dalje retoriko opredeljuje pet glavnih
operacij oblikovanja govora: kako najti snov oz. argumente o temi, o kate-
ri želimo govoriti, kako te argumente smiselno razporediti in katere besede
moramo za njih izbrati, kako si argumente uspešno zapomniti in kako jih
čim bolj prepričljivo predstaviti. V antiki so ta izhodišča dobila ime »govor-
nikove naloge/opravila« (lat. officia oratoris) in so predstavljala enega najpo-
membnejših modelov za preučevanje in razumevanje retoričnega sistema ter
praktično obvladovanje veščine javnega prepričevanja.11 Preden jih na krat-
ko predstavimo, poglejmo, kako jih opiše Ciceron v razpravi O govorniku:
»In ker se vsa govorniška moč in zmožnost govornika razvršča-
ta na pet delov, mora /govornik; op. avtorji/, prvič, odkriti, kaj bo
govoril; drugič, porazdeliti svoja odkritja in jih združiti ne samo
po golem vrstnem redu, ampak tudi po odločilni teži objektivnih in
subjektivnih meril; tretjič obleči in okrasiti jih s svojimi besedami;
četrtič, jih s spominom zagraditi; in petič, zadnjič, predstaviti jih
z dostojanstvom in mikom.« (De or. 1.31.142, prevod Ksenja Geister,
poudarili avtorji)
10 V okviru posameznih pedagoških študijskih programov vseh treh slovenskih uni-
verz lahko učitelji pridobijo nekaj tovrstnih znanj v obliki samostojnih splošnih
predmetov (npr. izbirni predmeti z naslovom Retorika in argumentacija ali Retorika
na Univerzi na Primorskem in na Univerzi v Mariboru) ali specialnodidaktičnih
predmetov (npr. predmeti z naslovom Govorni nastop, Pedagoški govor ipd. na
nekaterih pedagoških fakultetah slovenskih javnih univerz). Učiteljev govorni nas-
top, ki bolj ali manj ustrezno vključuje retorične koncepte, velja tudi za pribljubljeno
tematiko diplomskih in magistrskih del. O povezovanju vloge učitelja in javnega go-
vorca tudi npr. v Petek, 2014; 2012, in Podbevšek, 1997; 2006.
11 Običajna antična terminologija za opredelitev petih govornikovih opravil (stgr. érga
tou rhétoros; lat. officia oratoris): 1. odkrivanje/najdevanje (stgr. heúresis; lat. inven-
tio); 2. razporeditev (stgr. táxis; lat. dispositio); 3. ubeseditev (stgr. léxis; lat. elocutio);
4. pomnjenje (stgr. mnéme; lat. memoria); 5. izvedba/nastop (stgr. hypócrisis; lat. ac-
tio). V skladu z uveljavljenostjo v sodobni retorični teoriji bomo v nadaljevanju za ra-
zlične retorične pojme uporabljali deloma latinsko deloma starogrško terminologijo.
32
omenjenih priporočil, temveč hkrati prepoznavanje retorične narave in po-
membnosti tudi nekaterih drugih manj prepoznanih oz. redkeje ozavešče-
nih spretnosti.10
Glavne operacije procesa oblikovanja govora/besedila
Uvodoma spomnimo, da je retorika kljub svoji usmerjenosti v prakso v ve-
likem delu teoretska disciplina. Vse od Aristotela, ki je prvi na sistemati-
čen način obravnaval retorične principe, v času helenizma pa to postane us-
taljena praksa govorniških teoretikov, dalje retoriko opredeljuje pet glavnih
operacij oblikovanja govora: kako najti snov oz. argumente o temi, o kate-
ri želimo govoriti, kako te argumente smiselno razporediti in katere besede
moramo za njih izbrati, kako si argumente uspešno zapomniti in kako jih
čim bolj prepričljivo predstaviti. V antiki so ta izhodišča dobila ime »govor-
nikove naloge/opravila« (lat. officia oratoris) in so predstavljala enega najpo-
membnejših modelov za preučevanje in razumevanje retoričnega sistema ter
praktično obvladovanje veščine javnega prepričevanja.11 Preden jih na krat-
ko predstavimo, poglejmo, kako jih opiše Ciceron v razpravi O govorniku:
»In ker se vsa govorniška moč in zmožnost govornika razvršča-
ta na pet delov, mora /govornik; op. avtorji/, prvič, odkriti, kaj bo
govoril; drugič, porazdeliti svoja odkritja in jih združiti ne samo
po golem vrstnem redu, ampak tudi po odločilni teži objektivnih in
subjektivnih meril; tretjič obleči in okrasiti jih s svojimi besedami;
četrtič, jih s spominom zagraditi; in petič, zadnjič, predstaviti jih
z dostojanstvom in mikom.« (De or. 1.31.142, prevod Ksenja Geister,
poudarili avtorji)
10 V okviru posameznih pedagoških študijskih programov vseh treh slovenskih uni-
verz lahko učitelji pridobijo nekaj tovrstnih znanj v obliki samostojnih splošnih
predmetov (npr. izbirni predmeti z naslovom Retorika in argumentacija ali Retorika
na Univerzi na Primorskem in na Univerzi v Mariboru) ali specialnodidaktičnih
predmetov (npr. predmeti z naslovom Govorni nastop, Pedagoški govor ipd. na
nekaterih pedagoških fakultetah slovenskih javnih univerz). Učiteljev govorni nas-
top, ki bolj ali manj ustrezno vključuje retorične koncepte, velja tudi za pribljubljeno
tematiko diplomskih in magistrskih del. O povezovanju vloge učitelja in javnega go-
vorca tudi npr. v Petek, 2014; 2012, in Podbevšek, 1997; 2006.
11 Običajna antična terminologija za opredelitev petih govornikovih opravil (stgr. érga
tou rhétoros; lat. officia oratoris): 1. odkrivanje/najdevanje (stgr. heúresis; lat. inven-
tio); 2. razporeditev (stgr. táxis; lat. dispositio); 3. ubeseditev (stgr. léxis; lat. elocutio);
4. pomnjenje (stgr. mnéme; lat. memoria); 5. izvedba/nastop (stgr. hypócrisis; lat. ac-
tio). V skladu z uveljavljenostjo v sodobni retorični teoriji bomo v nadaljevanju za ra-
zlične retorične pojme uporabljali deloma latinsko deloma starogrško terminologijo.
32
