Page 26 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 26
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
vsebinsko izpraznjena forma nam takoj pokaže, da gre zgolj za priporoče-
ne orientacijske točke, ki so se v praksi izkazale za učinkovite in s pomoč-
jo katerih je mogoče sistematično premisliti, zasnovati in izvesti tisto, o če-
mer želimo govoriti. Govorništvo je namreč proces, ki je močno družbeno
pogojen, to pomeni, da primarno temelji na vsakokratnem prilagajanju ak-
tualni komunikacijski/retorični situaciji, zato od govorca zahteva temeljito
poznavanje njenih dejavnikov (lastne vloge, značilnosti poslušalcev in vse-
bine govora) ter zlasti precejšnjo mero sprotnega ocenjevanja in fleksibilno-
sti. V tem smislu Kvintilijan pravi:
»Toda nihče naj od mene ne zahteva nasvetov, kakršne najde-
mo pri večini piscev priročnikov, se pravi nekakšno zavezujočo,
nespremenljivo govorniško zakonodajo /.../ Kajti retorika bi bila
prav zares lahka in nezahtevna reč, če bi bilo mogoče njeno celot-
no vsebino podati v enem samem kratkem predpisu. Toda veči-
na pravil se spreminja glede na zadevo, čas, okoliščine in zunanjo
nujo. Prav tako je za govornika najpomembnejša preudarnost, saj
se mora na najrazličnejše načine prilagajati trenutnemu stanju.«
(Inst. 2.13.1–2, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
S kontekstualnimi korelati prilagodljivosti in Kvintilijanovim poj-
movanjem narave retoričnih pravil smo že nakazali neposredno poveza-
vo med retoriko in pedagoškim diskurzom. V odlomku Kvintilijan namreč
poudari odvisnost govorništva od neposredne komunikacijske/retorične si-
tuacije (imenuje jih zadeve, čas, okoliščine in zunanja nuja), kontekstualni
korelati prilagodljivosti pa so v grobem le pragmatični termini, s katerimi
je poudarjena (in malce drugače podrobneje razdelana) prav ta soodvisnost
ubesedovanja in konteksta. Upravičljivost povezovanja retorike in pedago-
škega diskurza pa ima še močnejše korenine.
Četudi zanemarimo že omenjeni formalni vidik pedagoškega diskur-
za, ki predpostavlja specifično jezikovno rabo (in ta je v določenem pogle-
du vedno zavezana principom javnega prepričevanja), ne moremo mimo
okoliščine, da je retorika pravzaprav sestavni del pedagoškega procesa, saj
gre hkrati za dejavnost in vsebino, ki je ključna za obvladovanje s kurikuli
predpisanih vsebin kakor tudi za oblikovanje medosebnih odnosov in ko-
munikacijskih spretnosti v najširšem pomenu. Povedano drugače, tudi pri
pedagoškem diskurzu ne gre v osnovi za nič drugega kot govorništvo: ar-
gumentiranje in prepričevanje – učencev v razumevanje in sprejemanje na-
črtovanih vsebin, učiteljev v izkazano znanje učencev, obojih v učinkovito,
26
vsebinsko izpraznjena forma nam takoj pokaže, da gre zgolj za priporoče-
ne orientacijske točke, ki so se v praksi izkazale za učinkovite in s pomoč-
jo katerih je mogoče sistematično premisliti, zasnovati in izvesti tisto, o če-
mer želimo govoriti. Govorništvo je namreč proces, ki je močno družbeno
pogojen, to pomeni, da primarno temelji na vsakokratnem prilagajanju ak-
tualni komunikacijski/retorični situaciji, zato od govorca zahteva temeljito
poznavanje njenih dejavnikov (lastne vloge, značilnosti poslušalcev in vse-
bine govora) ter zlasti precejšnjo mero sprotnega ocenjevanja in fleksibilno-
sti. V tem smislu Kvintilijan pravi:
»Toda nihče naj od mene ne zahteva nasvetov, kakršne najde-
mo pri večini piscev priročnikov, se pravi nekakšno zavezujočo,
nespremenljivo govorniško zakonodajo /.../ Kajti retorika bi bila
prav zares lahka in nezahtevna reč, če bi bilo mogoče njeno celot-
no vsebino podati v enem samem kratkem predpisu. Toda veči-
na pravil se spreminja glede na zadevo, čas, okoliščine in zunanjo
nujo. Prav tako je za govornika najpomembnejša preudarnost, saj
se mora na najrazličnejše načine prilagajati trenutnemu stanju.«
(Inst. 2.13.1–2, prevod Matjaž Babič, poudarili avtorji)
S kontekstualnimi korelati prilagodljivosti in Kvintilijanovim poj-
movanjem narave retoričnih pravil smo že nakazali neposredno poveza-
vo med retoriko in pedagoškim diskurzom. V odlomku Kvintilijan namreč
poudari odvisnost govorništva od neposredne komunikacijske/retorične si-
tuacije (imenuje jih zadeve, čas, okoliščine in zunanja nuja), kontekstualni
korelati prilagodljivosti pa so v grobem le pragmatični termini, s katerimi
je poudarjena (in malce drugače podrobneje razdelana) prav ta soodvisnost
ubesedovanja in konteksta. Upravičljivost povezovanja retorike in pedago-
škega diskurza pa ima še močnejše korenine.
Četudi zanemarimo že omenjeni formalni vidik pedagoškega diskur-
za, ki predpostavlja specifično jezikovno rabo (in ta je v določenem pogle-
du vedno zavezana principom javnega prepričevanja), ne moremo mimo
okoliščine, da je retorika pravzaprav sestavni del pedagoškega procesa, saj
gre hkrati za dejavnost in vsebino, ki je ključna za obvladovanje s kurikuli
predpisanih vsebin kakor tudi za oblikovanje medosebnih odnosov in ko-
munikacijskih spretnosti v najširšem pomenu. Povedano drugače, tudi pri
pedagoškem diskurzu ne gre v osnovi za nič drugega kot govorništvo: ar-
gumentiranje in prepričevanje – učencev v razumevanje in sprejemanje na-
črtovanih vsebin, učiteljev v izkazano znanje učencev, obojih v učinkovito,
26
