Page 24 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza

predstava, ki retoriko definira kot »sposobnost prepričevanja«.2 V tem
smislu je retorika opredeljena s svojim specifičnim ciljem (tj. prepričati) in
ima lahko tudi negativen prizvok – pomembno je znati prepričati za vsa-
ko ceno, četudi gre za »neresnico« ali vsaj sporen način, s pomočjo katere-
ga govorec doseže zastavljeni cilj. Zato je retorika pogosto bila in je deloma
še vedno razumljena kot pretirano ukrašen jezik in prevara. Na drugi stra-
ni je že Aristotel pokazal, da pojem prepričati v zvezi z retoriko nima nuj-
no negativne konotacije, temveč je retoriko treba razumeti kot »zmožnost,
da pri vsakem primeru najdemo razpoložljiva sredstva prepričevanja« (Rh.
1355b25–26). Aristotelova retorika kot teorija javnega prepričevanja teme-
lji na štirih glavnih retoričnih postopkih (odkrivanju, strukturiranju, ube-
seditvi in predstavitvi argumentov), s pomočjo katerih je to, kar naj bi bilo
v danem primeru prepričljivo, mogoče obravnavati s treh različnih vidi-
kov: z vidika govorca, poslušalca in govora oz. njegove vsebine. Kvintilijan
se v izhodiščnem pojmovanju retorike bolj kot na Aristotela nasloni na
Platonovo in Izokratovo tradicijo o moralnem govorcu3 ter definicijo re-
torike zasnuje na znanju »dobrega govorjenja« (Inst. 2.14. 5; 2.15.34,38). Ta
opredelitev, ki poleg starogrških temeljev vključuje tudi starorimske mo-
ralne predstave o govorcu-državniku, ne zajema le kakovosti govora (tj.
»dobre/prepričljive izvedbe«), temveč v prvi vrsti poudarja moralno-etično
razsežnost samega prepričevanja, to je »dobrega« govorca – njegovo odlič-

2 Quint., Inst. 2.15.3, prevod Matjaž Babič. Kvintilijan posebej poudari, da ima v
mislih starogrški izraz dýnamis (‘moč’, ‘zmožnost’), ki pa ga v nasprotju z nekaterimi
drugimi pisci ne razume v pomenu ‘zmožnosti’, temveč kot ‘sposobnost’, ki se
oblikuje skozi izobraževanje. Iz obširne in bogate retorične tradicije smo prav zato
izbrali Kvintilijana, ki je živel in delal v Rimu v prvem stoletju našega štetja. Njegovo
delo zelo nazorno povzema in razvršča različna dotedanja pojmovanja retorike,
predvsem pa je za nas na tem mestu pomembno zato, ker je bilo že v času nastajanja
zamišljeno kot celovit priročnik za učitelje govorništva. Na eni strani Kvintilijan z
izredno tehnično natančnostjo obdeluje retorične strategije, na drugi pa se povsem
konkretno posveča metodam izobraževanja idealnega govorca. Šolo govorništva pa
smo kot referenčno besedilo izbrali tudi zato, ker predstavlja eno redkih obravnav
retorike v njenem tesnem navezovanju na pedagoško prakso. In ker že Kvintilijan
posebej poudari, da bi bilo v zvezi z retorično disciplino povsem zgrešeno uporabljati
zgolj svoje domisleke (Inst. 2.15.37-38), tudi mi pri obravnavi posameznih retoričnih
strategij vključujemo druge antične konceptualizacije, ki se uporabljajo v sodobni
retorični teoriji.

3 Platon in Izokrat sta v svojih koncepcijah retorike izhajala iz povsem različnih
ozadij, zelo poenostavljeno bi ju lahko poimenovali »filozofsko« in »sofistično«
ozadje. V kontekstu, kot ju omenjamo, je značilno to, da sta oba izpostavljala prav
moralno podobo govorca kot enega ključnih elementov javnega prepričevanja –
Platon je v tem videl edino možno sprejemljivost retorike, Izokrat pa njeno dejansko
učinkovitost oz. prepričljivost.

24