Page 25 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 25
retorični elementi pedagoškega diskurza
nost in neoporečnost značaja.4 Med drugim pa nam omogoča, da govorni-
štvo obravnavamo predvsem kot proces. Ta je po Kvintilijanovem mnenju
neodvisen od rezultata, ki je do neke mere vedno negotov. Spretnost go-
vorništva Kvintilijan torej prepoznava v akciji, ne samo v njenih rezultatih.
Seveda gre tudi v procesu (prepričevanja) za uveljavljanje nekega mnenja,
vendar naj bi se ta cilj zagotavljal primarno z dobrim govorjenjem. Ideal go-
vorništva po Kvintilijanu je tako dobro oblikovan/strukturiran govor, ki ga
udejanji dober govorec. V grobem bi torej lahko rekli, da se retorika kot di-
sciplina ukvarja s tehnikami in z razvijanjem spretnosti oblikovanja bese-
dil. Izpostavlja strateško rabo jezika, izbiro strategij jezikovne rabe, ki pod-
pirajo želeno interpretacijo in hkrati zavračajo konkurenčne.5 Če k temu
dodamo še aristotelsko perspektivo, da je retorika veščina uspešnega jav-
nega prepričevanja, ki jo torej uporablja javni govorec s specifičnim druž-
benim položajem v specifičnih okoliščinah (tj. pred določenimi poslušalci,
na določenem kraju, času, z določenim namenom in na okoliščinam pri-
meren način), lahko šolo opredelimo kot polje javnega delovanja, šolske de-
lavce in učence pa kot javne govorce v konkretni retorični situaciji – njiho-
vi vsakokratni interakciji znotraj pedagoškega procesa. Temeljna retorična
priporočila pri oblikovanju pedagoškega diskurza zato lahko razumemo
kot osredotočena na naslednja vprašanja:
- Kako bi z retoričnega vidika opredelili specifično komunikacijsko
(tj. retorično) situacijo v šoli, oz. katera retorična pravila so še po-
sebej relevantna zanjo?
- Kako uspešno vzpostaviti sodelovalne interakcije v pedagoškem
procesu: kako naj nastopi učitelj, da si bo pridobil pozornost učen-
cev in zagotovil njihovo pripravljenost na sodelovanje?
- Kako s pomočjo učinkovite jezikovne rabe spodbuditi vzajemno
spoštljiv odnos med udeleženci v pedagoškem procesu?
- Kako naj bodo oblikovana (govorna in pisna) besedila, da bodo kar
najučinkovitejša v razredu oz. kateri koli šolski situaciji?
Retorična pravila (nekateri jih imenujejo tudi retorični principi ali re-
torične strategije) niso stroga in toga pravila, ki bi v procesu prepričeva-
nja neposredno zagotavljala kakovost in učinek. Ravno nasprotno, njihova
4 Gre za starorimsko maksimo o govorcu, ki je hkrati »dober človek in vešč govorjenja«
(lat. vir bonus dicendi peritus), ki jo tradicija pripisuje Katonu starejšemu.
5 Čeprav se termini, kot sta govorništvo in govor, neposredno nanašajo na govorjeno
besedo, lahko večino retoričnih pravil prepoznamo kot relevantne tudi za pisano
besedo. Že tradicionalna retorika se namreč ukvarja tudi s pisanjem.
25
nost in neoporečnost značaja.4 Med drugim pa nam omogoča, da govorni-
štvo obravnavamo predvsem kot proces. Ta je po Kvintilijanovem mnenju
neodvisen od rezultata, ki je do neke mere vedno negotov. Spretnost go-
vorništva Kvintilijan torej prepoznava v akciji, ne samo v njenih rezultatih.
Seveda gre tudi v procesu (prepričevanja) za uveljavljanje nekega mnenja,
vendar naj bi se ta cilj zagotavljal primarno z dobrim govorjenjem. Ideal go-
vorništva po Kvintilijanu je tako dobro oblikovan/strukturiran govor, ki ga
udejanji dober govorec. V grobem bi torej lahko rekli, da se retorika kot di-
sciplina ukvarja s tehnikami in z razvijanjem spretnosti oblikovanja bese-
dil. Izpostavlja strateško rabo jezika, izbiro strategij jezikovne rabe, ki pod-
pirajo želeno interpretacijo in hkrati zavračajo konkurenčne.5 Če k temu
dodamo še aristotelsko perspektivo, da je retorika veščina uspešnega jav-
nega prepričevanja, ki jo torej uporablja javni govorec s specifičnim druž-
benim položajem v specifičnih okoliščinah (tj. pred določenimi poslušalci,
na določenem kraju, času, z določenim namenom in na okoliščinam pri-
meren način), lahko šolo opredelimo kot polje javnega delovanja, šolske de-
lavce in učence pa kot javne govorce v konkretni retorični situaciji – njiho-
vi vsakokratni interakciji znotraj pedagoškega procesa. Temeljna retorična
priporočila pri oblikovanju pedagoškega diskurza zato lahko razumemo
kot osredotočena na naslednja vprašanja:
- Kako bi z retoričnega vidika opredelili specifično komunikacijsko
(tj. retorično) situacijo v šoli, oz. katera retorična pravila so še po-
sebej relevantna zanjo?
- Kako uspešno vzpostaviti sodelovalne interakcije v pedagoškem
procesu: kako naj nastopi učitelj, da si bo pridobil pozornost učen-
cev in zagotovil njihovo pripravljenost na sodelovanje?
- Kako s pomočjo učinkovite jezikovne rabe spodbuditi vzajemno
spoštljiv odnos med udeleženci v pedagoškem procesu?
- Kako naj bodo oblikovana (govorna in pisna) besedila, da bodo kar
najučinkovitejša v razredu oz. kateri koli šolski situaciji?
Retorična pravila (nekateri jih imenujejo tudi retorični principi ali re-
torične strategije) niso stroga in toga pravila, ki bi v procesu prepričeva-
nja neposredno zagotavljala kakovost in učinek. Ravno nasprotno, njihova
4 Gre za starorimsko maksimo o govorcu, ki je hkrati »dober človek in vešč govorjenja«
(lat. vir bonus dicendi peritus), ki jo tradicija pripisuje Katonu starejšemu.
5 Čeprav se termini, kot sta govorništvo in govor, neposredno nanašajo na govorjeno
besedo, lahko večino retoričnih pravil prepoznamo kot relevantne tudi za pisano
besedo. Že tradicionalna retorika se namreč ukvarja tudi s pisanjem.
25
