Page 245 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 245
med napakami in še več napakami v sklepanju in argumentaciji
Ignoratio elenchi (zgrešiti poanto, nerelevanten sklep) je še ena napaka
te neizogibne vrste. Hamblin (1970/2004: 31) trdi:
»To kategorijo je mogoče raztegniti na skoraj vsako vrsto napak.
Če razpravljavec zagovarja določen sklep, medtem ko goji lažno
prepričanje ali predlaga, da se sprejme drugačen sklep, tak, za ka-
terega je prvi sklep nerelevanten, potem razpravljavec stori na-
pako nerelevantnega sklepa. Premise zgrešijo bistvo.« (Hamblin,
1970/2004: 31)
Secundum quid bi npr. tako lahko zlahka interpretirali kot primer oz.
različico ignoratio elenchi.
Zmote krožnega sklepanja (petitio principii) spadajo v isto kategorijo;
že J. S. Mill (1843) je trdil, da pri vsakem veljavnem sklepanju naredimo to
napako. Cohen in Nagel (1934: 379, v Hamblin, 1970/2004: 35) mu pritrjuje-
ta (ta odlomek je absolutno bistven):
»V nekem smislu je vsa znanost krožna, saj vsi dokazi temeljijo na
predpostavkah, ki niso izpeljane iz drugih, temveč so upraviče-
ne z nizom posledic, ki izhajajo iz njih. /.../ Vendar obstaja razlika
med krogom, ki ga tvori majhno število propozicij, ki jim lahko
uidemo tako, da vse zanikamo ali jim zoperstavimo nasprotja, in
krogom teoretične znanosti ter človekovega opazovanja, ki je tako
obsežen, da mu ne moremo poiskati nobene alternative.« (Cohen
in Nagel, 1934: 379, v Hamblin, 1970/2004: 35, poudarili avtorji)
Na podlagi teh ugotovitev bi lahko izpeljali naslednji sklep: na mikro
ravni lahko sitnarimo glede drobnarij, vsakdanjih pogovorov in vsakdanje-
ga sklepanja ter preživljamo čas z izumljanjem vedno novih napak (fallaci-
es), na makro ravni oz. glede velikih stvari (t. i. velike slike) pa napakam ne
moremo več ugovarjati – ker preprosto ni druge alternative. Gre za težavo,
ki je zelo podobna Gödelovemu (prvemu) teoremu nepopolnosti:
»Vsaka učinkovito ustvarjena teorija, s katero je mogoče izrazi-
ti elementarno aritmetiko, ne more biti hkrati neprotislovna in
popolna. Zlasti za katerokoli konsistentno, učinkovito ustvarjeno
formalno teorijo, ki dokazuje nekatere osnovne aritmetične resni-
ce, obstaja aritmetična izjava, ki je resnična, vendar je v (tej) teoriji
ni mogoče dokazati.« (Kleene, 1967: 250, poudarili avtorji)
Ta teorem je bil zasnovan tako, da dokazuje inherentne omejitve (ne-
popolnost) aksiomatskih sistemov v matematiki, toda to, kar trdita Cohen
245
Ignoratio elenchi (zgrešiti poanto, nerelevanten sklep) je še ena napaka
te neizogibne vrste. Hamblin (1970/2004: 31) trdi:
»To kategorijo je mogoče raztegniti na skoraj vsako vrsto napak.
Če razpravljavec zagovarja določen sklep, medtem ko goji lažno
prepričanje ali predlaga, da se sprejme drugačen sklep, tak, za ka-
terega je prvi sklep nerelevanten, potem razpravljavec stori na-
pako nerelevantnega sklepa. Premise zgrešijo bistvo.« (Hamblin,
1970/2004: 31)
Secundum quid bi npr. tako lahko zlahka interpretirali kot primer oz.
različico ignoratio elenchi.
Zmote krožnega sklepanja (petitio principii) spadajo v isto kategorijo;
že J. S. Mill (1843) je trdil, da pri vsakem veljavnem sklepanju naredimo to
napako. Cohen in Nagel (1934: 379, v Hamblin, 1970/2004: 35) mu pritrjuje-
ta (ta odlomek je absolutno bistven):
»V nekem smislu je vsa znanost krožna, saj vsi dokazi temeljijo na
predpostavkah, ki niso izpeljane iz drugih, temveč so upraviče-
ne z nizom posledic, ki izhajajo iz njih. /.../ Vendar obstaja razlika
med krogom, ki ga tvori majhno število propozicij, ki jim lahko
uidemo tako, da vse zanikamo ali jim zoperstavimo nasprotja, in
krogom teoretične znanosti ter človekovega opazovanja, ki je tako
obsežen, da mu ne moremo poiskati nobene alternative.« (Cohen
in Nagel, 1934: 379, v Hamblin, 1970/2004: 35, poudarili avtorji)
Na podlagi teh ugotovitev bi lahko izpeljali naslednji sklep: na mikro
ravni lahko sitnarimo glede drobnarij, vsakdanjih pogovorov in vsakdanje-
ga sklepanja ter preživljamo čas z izumljanjem vedno novih napak (fallaci-
es), na makro ravni oz. glede velikih stvari (t. i. velike slike) pa napakam ne
moremo več ugovarjati – ker preprosto ni druge alternative. Gre za težavo,
ki je zelo podobna Gödelovemu (prvemu) teoremu nepopolnosti:
»Vsaka učinkovito ustvarjena teorija, s katero je mogoče izrazi-
ti elementarno aritmetiko, ne more biti hkrati neprotislovna in
popolna. Zlasti za katerokoli konsistentno, učinkovito ustvarjeno
formalno teorijo, ki dokazuje nekatere osnovne aritmetične resni-
ce, obstaja aritmetična izjava, ki je resnična, vendar je v (tej) teoriji
ni mogoče dokazati.« (Kleene, 1967: 250, poudarili avtorji)
Ta teorem je bil zasnovan tako, da dokazuje inherentne omejitve (ne-
popolnost) aksiomatskih sistemov v matematiki, toda to, kar trdita Cohen
245
