Page 240 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 240
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
Okoliščine, občinstva, smotri in nameni – ne pa resničnost
ali neresničnost
To je res prava retorična perspektiva komunikacije (resnice, logike in filo-
zofije), ki je bila pogosto spregledana, večinoma zaradi obsedenosti s kla-
sificiranjem, ki se je začela z J. R. Searlom. Austin namreč predlaga, da –
onkraj logike, v realnem svetu, v vsakodnevnem občevanju, v katerem ne
hodimo naokrog s propozicijami v žepu in resničnostnimi tabelami v ro-
kah – resničnost ali neresničnost tega, kar izrečemo, nadomestimo z ustre-
znostjo in primernostjo izrečenega, v teh okoliščinah, temu občinstvu, za te
namene in te smotre. Tak predlog je po naravi zelo protagorovski in ustreza
prvim trem kanonom retorike ali, ustrezneje officia oratoris, s poudarkom
na inventio in še zlasti na elocutio.
Trdimo, da si je Hamblin petnajst let pozneje za to prizadeval v svojem
delu Fallacies. Obe prelomni deli sledita istemu vzorcu, tečeta vzporedno in
pokazali bomo (upajmo), zakaj.
Praktični pogled C. L. Hamblina
Formalni jezik v razmerju do naravnega jezika
1) V realnem življenju, v nasprotju s preprostimi situacijami, ki jih predvi-
deva teorija logike, ne moremo vedno odgovoriti preprosto, ali je nekaj res-
nično ali neresnično. Hamblin nadaljuje:
»Znotraj formalnega jezika je na splošno dovolj jasno, kateri ar-
gumenti so formalno veljavni; vendar pa argumenta navadnega
jezika ni mogoče razglasiti kot 'formalno veljavnega' ali 'formal-
no neveljavnega', dokler jezika, v katerem je izražen, ne poveže-
mo z enim od logičnih sistemov.« (Hamblin, 1970/2004: 193, pou-
darili avtorji)
Sporočilo tega odlomka je zelo jasno: o formalni veljavnosti (ki vklju-
čuje resničnost in neresničnost ter posledično tudi napake v sklepanju in
argumentaciji) lahko govorimo le v formalnih sistemih (toda Hamblin re-
lativizira tudi te, ko pravi, da »je na splošno dovolj jasno«), vendar ne v »na-
ravnih jezikih«. Če želimo v naravnih jezikih doseči kakršno koli formalno
veljavnost, ki ne bi vključevala le la langue (jezika) po de Saussurjevi kon-
ceptualizaciji, temveč bi zajemala tudi njegovo la parole (govor, (vsakda-
nje) komuniciranje), jo moramo povezati s formalnim jezikom formalne-
ga (logičnega) sistema. To »povezovanje« običajno pomeni: prevajanje zelo
240
Okoliščine, občinstva, smotri in nameni – ne pa resničnost
ali neresničnost
To je res prava retorična perspektiva komunikacije (resnice, logike in filo-
zofije), ki je bila pogosto spregledana, večinoma zaradi obsedenosti s kla-
sificiranjem, ki se je začela z J. R. Searlom. Austin namreč predlaga, da –
onkraj logike, v realnem svetu, v vsakodnevnem občevanju, v katerem ne
hodimo naokrog s propozicijami v žepu in resničnostnimi tabelami v ro-
kah – resničnost ali neresničnost tega, kar izrečemo, nadomestimo z ustre-
znostjo in primernostjo izrečenega, v teh okoliščinah, temu občinstvu, za te
namene in te smotre. Tak predlog je po naravi zelo protagorovski in ustreza
prvim trem kanonom retorike ali, ustrezneje officia oratoris, s poudarkom
na inventio in še zlasti na elocutio.
Trdimo, da si je Hamblin petnajst let pozneje za to prizadeval v svojem
delu Fallacies. Obe prelomni deli sledita istemu vzorcu, tečeta vzporedno in
pokazali bomo (upajmo), zakaj.
Praktični pogled C. L. Hamblina
Formalni jezik v razmerju do naravnega jezika
1) V realnem življenju, v nasprotju s preprostimi situacijami, ki jih predvi-
deva teorija logike, ne moremo vedno odgovoriti preprosto, ali je nekaj res-
nično ali neresnično. Hamblin nadaljuje:
»Znotraj formalnega jezika je na splošno dovolj jasno, kateri ar-
gumenti so formalno veljavni; vendar pa argumenta navadnega
jezika ni mogoče razglasiti kot 'formalno veljavnega' ali 'formal-
no neveljavnega', dokler jezika, v katerem je izražen, ne poveže-
mo z enim od logičnih sistemov.« (Hamblin, 1970/2004: 193, pou-
darili avtorji)
Sporočilo tega odlomka je zelo jasno: o formalni veljavnosti (ki vklju-
čuje resničnost in neresničnost ter posledično tudi napake v sklepanju in
argumentaciji) lahko govorimo le v formalnih sistemih (toda Hamblin re-
lativizira tudi te, ko pravi, da »je na splošno dovolj jasno«), vendar ne v »na-
ravnih jezikih«. Če želimo v naravnih jezikih doseči kakršno koli formalno
veljavnost, ki ne bi vključevala le la langue (jezika) po de Saussurjevi kon-
ceptualizaciji, temveč bi zajemala tudi njegovo la parole (govor, (vsakda-
nje) komuniciranje), jo moramo povezati s formalnim jezikom formalne-
ga (logičnega) sistema. To »povezovanje« običajno pomeni: prevajanje zelo
240
