Page 244 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 244
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
»Resnica lahko pozna svoje norme, vendar je napaka v odsto-
panjih neskončna in je ni mogoče zajeti z nobeno klasifikacijo.«
(Joseph, 1906/1916: 569, v Hamblin, 1970/2004: 13)
»Nemogoče bi bilo navesti vse kršitve načel logike, ki se pojavljajo
na različnih področjih človekovega delovanja.« (Cohen in Nagel
1934: 382, v Hamblin 1970/2004: 13)
Nemožnost izogibanja napakam v sklepanju in argumentaciji
Po drugi strani pa se zdi, da so nekatere (domnevne) napake neizogibne,
zaradi česar se postavlja vprašanje, ali sploh gre za napake, porajajo pa se še
nekatera pomembnejša vprašanja: Kako klasificirati napake? Ali obstajajo
kakšna stabilna merila za odkrivanje napak? In najočitnejše: ali kaj takega,
kot so napake, sploh obstaja?
Že logika Port Royala opozarja na morebitne pasti:
»In končno, ko iz nepopolne indukcije izpeljemo splošni zaklju-
ček, razmišljamo sofistično. Indukcijo izpeljemo takrat, ko na
podlagi preučitve veliko posamičnih primerov oblikujemo posplo-
šeno trditev. Ko ugotovimo, da so vode številnih morij slane, vode
številnih rek pa sladke, sklepamo, da je morska voda slana, rečna
voda pa sladka. /.../ Dovolj je, če tukaj povemo, da nas nepopol-
ne indukcije – to so indukcije, ki temeljijo na pregledu manj kot
vseh primerov – pogosto vodijo do napake.« (Arnauld in Nicole,
1662/1964: 264, v Hamblin, 1970/2004: 46, poudarili avtorji)
David Hume (1748/1963 v Hamblin, 1970/2004: 29) je precej bolj nedvo-
umen: vsak argument, ki iz posameznih primerov oblikuje splošno pravi-
lo, mora biti napačen.
Ali so vse napake v sklepanju in argumentaciji napačne?
Hamblin je 200 let po Humeu odstrl nov pogled na ta problem: če se zdi,
da so nekatere napake vsesplošne in neizogibne, jih morda sploh ne bi sme-
li obravnavati kot napake:
»Napaka secundum quid /prenagljena posplošitev/ je v praksi ved-
no prisotna in neizogibna možnost in če se ji kak formalni sistem
izogne, lahko to stori samo na račun značilnosti, ki so bistvene za
naravni jezik.« (Hamblin, 1970/2004: 213)
244
»Resnica lahko pozna svoje norme, vendar je napaka v odsto-
panjih neskončna in je ni mogoče zajeti z nobeno klasifikacijo.«
(Joseph, 1906/1916: 569, v Hamblin, 1970/2004: 13)
»Nemogoče bi bilo navesti vse kršitve načel logike, ki se pojavljajo
na različnih področjih človekovega delovanja.« (Cohen in Nagel
1934: 382, v Hamblin 1970/2004: 13)
Nemožnost izogibanja napakam v sklepanju in argumentaciji
Po drugi strani pa se zdi, da so nekatere (domnevne) napake neizogibne,
zaradi česar se postavlja vprašanje, ali sploh gre za napake, porajajo pa se še
nekatera pomembnejša vprašanja: Kako klasificirati napake? Ali obstajajo
kakšna stabilna merila za odkrivanje napak? In najočitnejše: ali kaj takega,
kot so napake, sploh obstaja?
Že logika Port Royala opozarja na morebitne pasti:
»In končno, ko iz nepopolne indukcije izpeljemo splošni zaklju-
ček, razmišljamo sofistično. Indukcijo izpeljemo takrat, ko na
podlagi preučitve veliko posamičnih primerov oblikujemo posplo-
šeno trditev. Ko ugotovimo, da so vode številnih morij slane, vode
številnih rek pa sladke, sklepamo, da je morska voda slana, rečna
voda pa sladka. /.../ Dovolj je, če tukaj povemo, da nas nepopol-
ne indukcije – to so indukcije, ki temeljijo na pregledu manj kot
vseh primerov – pogosto vodijo do napake.« (Arnauld in Nicole,
1662/1964: 264, v Hamblin, 1970/2004: 46, poudarili avtorji)
David Hume (1748/1963 v Hamblin, 1970/2004: 29) je precej bolj nedvo-
umen: vsak argument, ki iz posameznih primerov oblikuje splošno pravi-
lo, mora biti napačen.
Ali so vse napake v sklepanju in argumentaciji napačne?
Hamblin je 200 let po Humeu odstrl nov pogled na ta problem: če se zdi,
da so nekatere napake vsesplošne in neizogibne, jih morda sploh ne bi sme-
li obravnavati kot napake:
»Napaka secundum quid /prenagljena posplošitev/ je v praksi ved-
no prisotna in neizogibna možnost in če se ji kak formalni sistem
izogne, lahko to stori samo na račun značilnosti, ki so bistvene za
naravni jezik.« (Hamblin, 1970/2004: 213)
244
