Page 242 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 242
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
Hamblin tako meni, da ni univerzalnih argumentov ali univerzalnih
meril za to, kakšen bi moral biti argument, da bi bil argument oz. da bi
ga šteli kot takega. Argument je treba sprejeti in/ali zgraditi v relaciji do
(konkretnih) okoliščin in (konkretnega) občinstva, pa tudi do namenov in
smotrov, ki jih imamo kot razpravljavci. Iz tega sledi, da ne morejo obstaja-
ti niti univerzalne napake v sklepanju in argumentaciji ali univerzalna me-
rila, po katerih presojamo, kaj napaka v vsakdanji komunikaciji (prepriče-
vanju in argumentiranju) sploh je.
Argumenti in pogoji resničnosti? Čigavi pogoji resničnosti?
4) Argumentiranje oz. prepričevanje ni nujno povezano z resničnostjo ali
neresničnostjo. Hamblin nadaljuje:
»Razlikovati moramo med različnimi nameni, ki jih lahko ima
praktični argument. Predpostavimo, prvič, da A želi prepričati B
v T in ob tem ugotovi, da B že sprejema S: A lahko trdi 'S, to-
rej T' neodvisno od tega, ali sta S in T zares resnična. Če sodimo
po B-jevih standardih, gre za dober argument in če A razpravlja
z B in želi zmagati, bo moral izhajati iz nečesa, kar B že sprejema.
Enako velja za postopek sklepanja. Eden od namenov argumen-
tacije, pa če nam je to všeč ali ne, je prepričati; in naša merila ne
bi bila povsem ustrezna, če na njihovi podlagi ne bi mogli ugoto-
viti, kako dobro je argumentacija izpolnila ta namen.« (Hamblin,
1970/2004: 241, poudarili avtorji)
To nekako izhaja že iz prejšnje točke (3): ne le, da se moramo zanaša-
ti na argumente, ki so sprejemljivi za tisto osebo, ki so ji namenjeni, temveč
moramo te argumente uporabiti (vsaj kot izhodišče) tudi takrat, ko nismo
prepričani, ali so resnični ali neresnični, dobri ali slabi.
Racionalni argumenti in/ali racionalna izbira argumentov?
Prejšnji citat tudi odkrito izpostavlja in poudarja enega od vidikov argu-
mentov, ki jih teorije argumentacije prepogosto plaho potiskajo v senco:
eden od namenov argumenta je prepričati, ne le podati dober, trden, velja-
ven »dokaz«. In pri svojem zagovoru prepričevalne komponente Hamblin
stopi še korak dlje, za nekatere argumentacijske teorije morda celo čez
rob:
242
Hamblin tako meni, da ni univerzalnih argumentov ali univerzalnih
meril za to, kakšen bi moral biti argument, da bi bil argument oz. da bi
ga šteli kot takega. Argument je treba sprejeti in/ali zgraditi v relaciji do
(konkretnih) okoliščin in (konkretnega) občinstva, pa tudi do namenov in
smotrov, ki jih imamo kot razpravljavci. Iz tega sledi, da ne morejo obstaja-
ti niti univerzalne napake v sklepanju in argumentaciji ali univerzalna me-
rila, po katerih presojamo, kaj napaka v vsakdanji komunikaciji (prepriče-
vanju in argumentiranju) sploh je.
Argumenti in pogoji resničnosti? Čigavi pogoji resničnosti?
4) Argumentiranje oz. prepričevanje ni nujno povezano z resničnostjo ali
neresničnostjo. Hamblin nadaljuje:
»Razlikovati moramo med različnimi nameni, ki jih lahko ima
praktični argument. Predpostavimo, prvič, da A želi prepričati B
v T in ob tem ugotovi, da B že sprejema S: A lahko trdi 'S, to-
rej T' neodvisno od tega, ali sta S in T zares resnična. Če sodimo
po B-jevih standardih, gre za dober argument in če A razpravlja
z B in želi zmagati, bo moral izhajati iz nečesa, kar B že sprejema.
Enako velja za postopek sklepanja. Eden od namenov argumen-
tacije, pa če nam je to všeč ali ne, je prepričati; in naša merila ne
bi bila povsem ustrezna, če na njihovi podlagi ne bi mogli ugoto-
viti, kako dobro je argumentacija izpolnila ta namen.« (Hamblin,
1970/2004: 241, poudarili avtorji)
To nekako izhaja že iz prejšnje točke (3): ne le, da se moramo zanaša-
ti na argumente, ki so sprejemljivi za tisto osebo, ki so ji namenjeni, temveč
moramo te argumente uporabiti (vsaj kot izhodišče) tudi takrat, ko nismo
prepričani, ali so resnični ali neresnični, dobri ali slabi.
Racionalni argumenti in/ali racionalna izbira argumentov?
Prejšnji citat tudi odkrito izpostavlja in poudarja enega od vidikov argu-
mentov, ki jih teorije argumentacije prepogosto plaho potiskajo v senco:
eden od namenov argumenta je prepričati, ne le podati dober, trden, velja-
ven »dokaz«. In pri svojem zagovoru prepričevalne komponente Hamblin
stopi še korak dlje, za nekatere argumentacijske teorije morda celo čez
rob:
242
