Page 243 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 243
med napakami in še več napakami v sklepanju in argumentaciji
5)
»Prepričati je seveda mogoče tudi z grožnjo, vodnim mučenjem
ali hipnozo namesto z argumenti, in precej mogoče je, da logi-
ka ne bi imela ničesar povedati o teh sredstvih; vendar težko trdi-
mo, da argument ni argument, ker izhaja ex concesso, ali da taki
argumenti nimajo nikakršnih vrednostnih racionalnih meril.«
(Hamblin, 1970/2004: 241)
Grožnjo, vodno mučenje ali hipnozo (lahko bi še kaj dodali) bi vseka-
kor lahko šteli kot napačna sredstva za zagotovitev prepričanja po standar-
dnih in vodilnih teorijah argumentacije (če kaj takega sploh imamo). Kljub
temu je o Hamblinovem poudarku vredno razmisliti: ta sredstva »prepriče-
vanja« vendarle so argumenti. Morda niso racionalni argumenti v tradicio-
nalnem pomenu, vendar pa lahko imamo (bolj ali manj) racionalna merila
ali razloge za njihovo uporabo (vsaj v konkretnih okoliščinah).
Težave z napakami v sklepanju in argumentaciji
S tega vidika tudi lažje razumemo Hamblinovo trditev z začetka njegove
knjige, da še ni bilo knjige o napakah v sklepanju: Die Kunst, Recht zu be-
halten Arthurja Schopenhauerja je po njegovem mnenju prekratka, Book
of Fallacies Jeremyja Benthama je preozka, srednjeveške razprave, ki so ve-
činoma komentarji Aristotela in njegove razprave O sofističnih dokazih
zavračanja, so po Hamblinovem mnenju »le deveta knjiga njegovih Topik«
(Hamblin, 1970/2004: 11).
Stanje je torej tako, da nihče ni prav posebej zadovoljen s tem kotič-
kom logike, zaključuje Hamblin (in pri tem poudarja logiko, ne jezik).
Nemožnost klasificiranja napak v sklepanju in argumentaciji
Za to morda obstaja razlog. Četudi lahko v skoraj vsakem delu od Aristotela
naprej preberemo, da je napačen argument tisti, ki se zdi veljaven, vendar
ni, avtorji pogosto trdijo, da je napake nemogoče klasificirati (pravkar smo
predstavili Hamblinov prispevek k tej nemožnosti). Hamblin sam navaja
sledeče primere:
»Klasifikacija načinov, na katere lahko človek pride do napake, ne
obstaja: upravičeno lahko dvomimo, da bo to kadarkoli sploh mo-
goče.« (De Morgan, 1847/1926: 276, v Hamblin, 1970/2004: 13)
243
5)
»Prepričati je seveda mogoče tudi z grožnjo, vodnim mučenjem
ali hipnozo namesto z argumenti, in precej mogoče je, da logi-
ka ne bi imela ničesar povedati o teh sredstvih; vendar težko trdi-
mo, da argument ni argument, ker izhaja ex concesso, ali da taki
argumenti nimajo nikakršnih vrednostnih racionalnih meril.«
(Hamblin, 1970/2004: 241)
Grožnjo, vodno mučenje ali hipnozo (lahko bi še kaj dodali) bi vseka-
kor lahko šteli kot napačna sredstva za zagotovitev prepričanja po standar-
dnih in vodilnih teorijah argumentacije (če kaj takega sploh imamo). Kljub
temu je o Hamblinovem poudarku vredno razmisliti: ta sredstva »prepriče-
vanja« vendarle so argumenti. Morda niso racionalni argumenti v tradicio-
nalnem pomenu, vendar pa lahko imamo (bolj ali manj) racionalna merila
ali razloge za njihovo uporabo (vsaj v konkretnih okoliščinah).
Težave z napakami v sklepanju in argumentaciji
S tega vidika tudi lažje razumemo Hamblinovo trditev z začetka njegove
knjige, da še ni bilo knjige o napakah v sklepanju: Die Kunst, Recht zu be-
halten Arthurja Schopenhauerja je po njegovem mnenju prekratka, Book
of Fallacies Jeremyja Benthama je preozka, srednjeveške razprave, ki so ve-
činoma komentarji Aristotela in njegove razprave O sofističnih dokazih
zavračanja, so po Hamblinovem mnenju »le deveta knjiga njegovih Topik«
(Hamblin, 1970/2004: 11).
Stanje je torej tako, da nihče ni prav posebej zadovoljen s tem kotič-
kom logike, zaključuje Hamblin (in pri tem poudarja logiko, ne jezik).
Nemožnost klasificiranja napak v sklepanju in argumentaciji
Za to morda obstaja razlog. Četudi lahko v skoraj vsakem delu od Aristotela
naprej preberemo, da je napačen argument tisti, ki se zdi veljaven, vendar
ni, avtorji pogosto trdijo, da je napake nemogoče klasificirati (pravkar smo
predstavili Hamblinov prispevek k tej nemožnosti). Hamblin sam navaja
sledeče primere:
»Klasifikacija načinov, na katere lahko človek pride do napake, ne
obstaja: upravičeno lahko dvomimo, da bo to kadarkoli sploh mo-
goče.« (De Morgan, 1847/1926: 276, v Hamblin, 1970/2004: 13)
243
