Page 236 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 236
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
se je raziskovanje napak v sklepanju razcvetelo pri odkrivanju novih in no-
vih vidikov ter konceptualizaciji vprašanja, kaj bi morali šteti za napako v
sklepanju in argumentaciji ter zakaj bi morali posamezno vrsto sklepanja
sploh šteti za napačno.3 Ta sklepni prispevek monografije obravnava eno
samo temeljno vprašanje (tako epistemološko kot tudi metodološko): ko
kot filozofi, sociologi, jezikoslovci itd. zaznamo nekaj, kar bi lahko opisali
kot napako v sklepanju in argumentaciji, na kateri konceptualni osnovi se
odločimo, ali gre za napako ali ne? Mar nismo nekako prisiljeni v »napako
v sklepanju« (ali celo k njeni uporabi?) vsakič, ko govorimo o drugih ljudeh,
njihovih stališčih ali njihovem delu? Za podrobno predstavitev naših izho-
dišč bomo uporabili konceptualna stališča iz Austinovih in Hamblinovih
del ter primere iz (pre)številnih spletnih virov. Predlagali bomo retorično
branje Austina, austinovsko interpretacijo Hamblina in hibridni austino-
-hamblinovski vidik o napakah v sklepanju in argumentaciji.
J. L. Austin kot retorik
J. L. Austina po navadi štejemo za »očeta« teorije govornih dejanj in »izu-
mitelja« performativnosti. V zelo splošnem smislu oboje drži, toda zgodo-
vinsko in epistemološko gledano sta obe teoriji (performativnosti in go-
vornih dejanj) tesno in prepleteno povezani, hkrati pa med njima zeva tudi
globok prepad.
Performativnost je nastala kot posledica Austinovega globokega ne-
zadovoljstva s klasično filozofsko (logično) delitvijo na trditve, ki so lahko
(oz. bi morale biti) ali resnične ali neresnične (brez morebitnega vmesnega
stopnjevanja), njihov edini namen pa naj bi bil opisovanje izvenjezikovne
realnosti (delitev, ki kaže na še eno nasprotovanje med govorjenjem in po-
četjem v jeziku ter z jezikom).
Po drugi strani pa so govorna dejanja nastala zaradi Austinovega ne-
zadovoljstva z lastnim razlikovanjem med performativi in konstativi, ko je
na eno stran postavil izjave, s katerimi lahko nekaj storimo (izvršimo) (in
niso niti resnične niti neresnične, ampak performativne), na drugo stran
pa izjave, s katerimi lahko samo opišemo, kaj »tam zunaj« že obstaja (in so
lahko resnične ali neresnične, torej konstativne). Po skrbnem premisleku o
tem, kaj bi lahko bila merila performativnosti v prvem delu njegovih pre-
davanj (ki so bila pozneje objavljena v obliki knjige), Austin v drugem delu
ugotovi ne le, da performativi nekaj izvršijo (z besedami), temveč da vsa-
ka izjava nekaj izvrši (z besedami). »Nekaj« implicira, da ne gre le za golo
3 Prim. zlasti Woods in Walton, 1989; van Eemeren in Grootendorst,1992, itd.
236
se je raziskovanje napak v sklepanju razcvetelo pri odkrivanju novih in no-
vih vidikov ter konceptualizaciji vprašanja, kaj bi morali šteti za napako v
sklepanju in argumentaciji ter zakaj bi morali posamezno vrsto sklepanja
sploh šteti za napačno.3 Ta sklepni prispevek monografije obravnava eno
samo temeljno vprašanje (tako epistemološko kot tudi metodološko): ko
kot filozofi, sociologi, jezikoslovci itd. zaznamo nekaj, kar bi lahko opisali
kot napako v sklepanju in argumentaciji, na kateri konceptualni osnovi se
odločimo, ali gre za napako ali ne? Mar nismo nekako prisiljeni v »napako
v sklepanju« (ali celo k njeni uporabi?) vsakič, ko govorimo o drugih ljudeh,
njihovih stališčih ali njihovem delu? Za podrobno predstavitev naših izho-
dišč bomo uporabili konceptualna stališča iz Austinovih in Hamblinovih
del ter primere iz (pre)številnih spletnih virov. Predlagali bomo retorično
branje Austina, austinovsko interpretacijo Hamblina in hibridni austino-
-hamblinovski vidik o napakah v sklepanju in argumentaciji.
J. L. Austin kot retorik
J. L. Austina po navadi štejemo za »očeta« teorije govornih dejanj in »izu-
mitelja« performativnosti. V zelo splošnem smislu oboje drži, toda zgodo-
vinsko in epistemološko gledano sta obe teoriji (performativnosti in go-
vornih dejanj) tesno in prepleteno povezani, hkrati pa med njima zeva tudi
globok prepad.
Performativnost je nastala kot posledica Austinovega globokega ne-
zadovoljstva s klasično filozofsko (logično) delitvijo na trditve, ki so lahko
(oz. bi morale biti) ali resnične ali neresnične (brez morebitnega vmesnega
stopnjevanja), njihov edini namen pa naj bi bil opisovanje izvenjezikovne
realnosti (delitev, ki kaže na še eno nasprotovanje med govorjenjem in po-
četjem v jeziku ter z jezikom).
Po drugi strani pa so govorna dejanja nastala zaradi Austinovega ne-
zadovoljstva z lastnim razlikovanjem med performativi in konstativi, ko je
na eno stran postavil izjave, s katerimi lahko nekaj storimo (izvršimo) (in
niso niti resnične niti neresnične, ampak performativne), na drugo stran
pa izjave, s katerimi lahko samo opišemo, kaj »tam zunaj« že obstaja (in so
lahko resnične ali neresnične, torej konstativne). Po skrbnem premisleku o
tem, kaj bi lahko bila merila performativnosti v prvem delu njegovih pre-
davanj (ki so bila pozneje objavljena v obliki knjige), Austin v drugem delu
ugotovi ne le, da performativi nekaj izvršijo (z besedami), temveč da vsa-
ka izjava nekaj izvrši (z besedami). »Nekaj« implicira, da ne gre le za golo
3 Prim. zlasti Woods in Walton, 1989; van Eemeren in Grootendorst,1992, itd.
236
