Page 209 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 209
o vizualni argumentaciji: multimodalnost kot sestavljeni pomen in sestavljene izjave
je revija Argumentation and Advocacy izdala še tretjo tematsko številko z
naslovom Dvajset let vizualnega argumenta, kjer gostujoči uredniki David
Godden, Catherine H. Palczewski, in Leo Groarke zapišejo takole:
»Leta 1996 je revija Argumentation and Advocacy objavila pre-
lomno številko, posvečeno vizualnemu argumentu. Šlo je za prvo
zbirko razprav na to temo. Dvajset let kasneje obravnavamo ne-
katere dvome o možnosti vizualnega argumenta, ki so bili pred-
stavljeni v prvi številki. Trdimo, da so v dvajsetih letih raziska-
ve o vizualnem argumentu te dvome zadovoljivo odpravile /.../«
(Godden, Palczewski in Groarke, 2016: 217, prevod avtorjev)
A zdi se, da dvomi in zagate v zvezi z multimodalnostjo, argumentaci-
jo in vizualnim argumentom še zdaleč niso odpravljene, kaj šele teoretsko
dovolj utemeljene. Zato bomo najprej na kratko osvetlili omenjenih zad-
njih dvajset let, nato pa se bomo – s poglobljenim komentarjem članka Lea
Groarkeja The Elements of Argument: Six Steps to a Thick Theory (2013) –
osredinili na nekatere (osnovne/nujne) koncepte, ki, vsaj po našem mnenju,
manjkajo vizualni argumentaciji, a bi morali biti vključeni v njen koncep-
tualni okvir, da bi lahko bolje pojasnili, kako vizualije (vključno z vizualno
argumentacijo oz. prepričevanjem) delujejo, tj. pridobijo in ohranijo gle-
dalčevo pozornost, kako gledalci predstavljene vizualije razčlenijo in kako
rekonstruirajo njihov pomen. Vpeljali bomo naslednje koncepte, ki jih pri
analizi vizualij štejemo za nepogrešljive: okviri (Goffmanovi izkustveni in
Fillmorjevi semantični okviri), polifonija (Ducrot), enhronija in sestavljeni
pomen (Enfield), mentalni prostori (Fauconnier), morda celo superdiverzi-
teta (Vertovec, Blommaert) in teorija rizoma (Deleuze).
Zadnjih dvajset let razvoja vizualne argumentacije bi pravzaprav lah-
ko izrazili skozi nasprotja, skoraj kot antitezo. Po eni strani sta bila D.
Birdsell in L. Groarke v uvodu v dvojno številko revije Argumentation and
Advocacy o vizualni argumentaciji, ki sta ga pred dvajsetimi leti napisala,
glede zmožnosti vizualij (razumljivo) še precej previdna (prevod avtorjev,
vsi poudarki v navedenih odlomkih so prav tako naši):
– »prvi korak k teoriji vizualnih argumentov mora biti boljša ocena
tako možnosti (!) vizualnega pomena kot tudi omejitev verbalne-
ga pomena« (Birdsell in Groarke, 1996: 2);
– »slednje (tj. govorjene ali napisane besede) pogosto razjasnimo z
vizualnimi namigi« (prav tam);
209
je revija Argumentation and Advocacy izdala še tretjo tematsko številko z
naslovom Dvajset let vizualnega argumenta, kjer gostujoči uredniki David
Godden, Catherine H. Palczewski, in Leo Groarke zapišejo takole:
»Leta 1996 je revija Argumentation and Advocacy objavila pre-
lomno številko, posvečeno vizualnemu argumentu. Šlo je za prvo
zbirko razprav na to temo. Dvajset let kasneje obravnavamo ne-
katere dvome o možnosti vizualnega argumenta, ki so bili pred-
stavljeni v prvi številki. Trdimo, da so v dvajsetih letih raziska-
ve o vizualnem argumentu te dvome zadovoljivo odpravile /.../«
(Godden, Palczewski in Groarke, 2016: 217, prevod avtorjev)
A zdi se, da dvomi in zagate v zvezi z multimodalnostjo, argumentaci-
jo in vizualnim argumentom še zdaleč niso odpravljene, kaj šele teoretsko
dovolj utemeljene. Zato bomo najprej na kratko osvetlili omenjenih zad-
njih dvajset let, nato pa se bomo – s poglobljenim komentarjem članka Lea
Groarkeja The Elements of Argument: Six Steps to a Thick Theory (2013) –
osredinili na nekatere (osnovne/nujne) koncepte, ki, vsaj po našem mnenju,
manjkajo vizualni argumentaciji, a bi morali biti vključeni v njen koncep-
tualni okvir, da bi lahko bolje pojasnili, kako vizualije (vključno z vizualno
argumentacijo oz. prepričevanjem) delujejo, tj. pridobijo in ohranijo gle-
dalčevo pozornost, kako gledalci predstavljene vizualije razčlenijo in kako
rekonstruirajo njihov pomen. Vpeljali bomo naslednje koncepte, ki jih pri
analizi vizualij štejemo za nepogrešljive: okviri (Goffmanovi izkustveni in
Fillmorjevi semantični okviri), polifonija (Ducrot), enhronija in sestavljeni
pomen (Enfield), mentalni prostori (Fauconnier), morda celo superdiverzi-
teta (Vertovec, Blommaert) in teorija rizoma (Deleuze).
Zadnjih dvajset let razvoja vizualne argumentacije bi pravzaprav lah-
ko izrazili skozi nasprotja, skoraj kot antitezo. Po eni strani sta bila D.
Birdsell in L. Groarke v uvodu v dvojno številko revije Argumentation and
Advocacy o vizualni argumentaciji, ki sta ga pred dvajsetimi leti napisala,
glede zmožnosti vizualij (razumljivo) še precej previdna (prevod avtorjev,
vsi poudarki v navedenih odlomkih so prav tako naši):
– »prvi korak k teoriji vizualnih argumentov mora biti boljša ocena
tako možnosti (!) vizualnega pomena kot tudi omejitev verbalne-
ga pomena« (Birdsell in Groarke, 1996: 2);
– »slednje (tj. govorjene ali napisane besede) pogosto razjasnimo z
vizualnimi namigi« (prav tam);
209
