Page 204 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 204
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
- I1 predstavi dejstvo D (zabava jutri zvečer) in svojo izjavo formu-
lira kot povabilo;
- I2 predstavitev I1 prepozna kot povabilo in ga sprejme;
- I3 podvomi v iskrenost I2 in njegov sprejem povabila prikaže kot
dvomljiv;
- I2' nasprotuje I3 in sprejem povabila dodatno podkrepi z obljubo
prihoda.
Oglejmo si pomembnost polifone analize (oz. zavedanja možnosti, da
bi konkretni diskurzivni fragment, s katerim imamo opraviti, utegnil ime-
ti polifono interpretacijo) na še enem primeru. Ena Ducrotovih najslovitej-
ših analiz je analiza pragmatične uporabe francoskega prislova »toujours«6
(Cadiot idr., 1985). Recimo, da imamo opraviti s takim argumentativnim
nizom:
(96) Allons au bistro. On y sera toujours au chaud.
»Pojdimo v bistro. Tam nam bo vsaj toplo.«
Po Ducrotu lahko v tem argumentativnem nizu razločimo ne le dva,
temveč kar pet izjavljalcev (I):
- I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objek-
ta O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost
(toploto) kot prednost objekta O;
- I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro«;
- I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
- I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleher-
no argumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stali-
šča I2;
- I5, po drugi strani, meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka pred-
nost, še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna pred-
nost je boljša kot nič«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali
sploh obstaja zgornja meja števila izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v po-
samezni izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (v princi-
pu): ne. Število izjavljalcev je lahko neomejeno. Sami menimo, da moramo
6 Najpogosteje ga prevajamo kot »vedno«, »še vedno«, v nekaterih specifičnih prag-
matičnih rabah (kakršna je naša) pa tudi kot »vsaj« (s čimer vseh rab, seveda, nismo
izčrpali).
204
- I1 predstavi dejstvo D (zabava jutri zvečer) in svojo izjavo formu-
lira kot povabilo;
- I2 predstavitev I1 prepozna kot povabilo in ga sprejme;
- I3 podvomi v iskrenost I2 in njegov sprejem povabila prikaže kot
dvomljiv;
- I2' nasprotuje I3 in sprejem povabila dodatno podkrepi z obljubo
prihoda.
Oglejmo si pomembnost polifone analize (oz. zavedanja možnosti, da
bi konkretni diskurzivni fragment, s katerim imamo opraviti, utegnil ime-
ti polifono interpretacijo) na še enem primeru. Ena Ducrotovih najslovitej-
ših analiz je analiza pragmatične uporabe francoskega prislova »toujours«6
(Cadiot idr., 1985). Recimo, da imamo opraviti s takim argumentativnim
nizom:
(96) Allons au bistro. On y sera toujours au chaud.
»Pojdimo v bistro. Tam nam bo vsaj toplo.«
Po Ducrotu lahko v tem argumentativnem nizu razločimo ne le dva,
temveč kar pet izjavljalcev (I):
- I1 predstavi dejstvo D, v našem primeru lastnost L (toploto) objek-
ta O (bistroja): »V bistroju je toplo«, hkrati pa predstavi to lastnost
(toploto) kot prednost objekta O;
- I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: »Pojdimo v bistro«;
- I3 predstavi lastnost L kot le šibko prednost objekta O;
- I4 to šibkost predstavi kot šibkost, ki dejstvu D odvzame sleher-
no argumentativno vrednost, posledica tega pa je zavrnitev stali-
šča I2;
- I5, po drugi strani, meni, da je lastnost L, čeprav zgolj šibka pred-
nost, še vedno zadosten argument za sklep S (»Tudi majhna pred-
nost je boljša kot nič«), s čimer zavrne stališče I4.
En argumentativni členek, pet izjavljalcev in ključno vprašanje: ali
sploh obstaja zgornja meja števila izjavljalcev, ki jih lahko razločimo v po-
samezni izjavi ali argumentativnem nizu? Ducrotov odgovor je (v princi-
pu): ne. Število izjavljalcev je lahko neomejeno. Sami menimo, da moramo
6 Najpogosteje ga prevajamo kot »vedno«, »še vedno«, v nekaterih specifičnih prag-
matičnih rabah (kakršna je naša) pa tudi kot »vsaj« (s čimer vseh rab, seveda, nismo
izčrpali).
204
