Page 207 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

3.2
O vizualni argumentaciji: multimodalnost
kot sestavljeni pomen in sestavljene izjave

Druga sodobna teorija, na katero bi želeli opozoriti in ki se na prvi pog-

led (morda) zdi druga, nasprotna stran teorije argumentacije v jeziku, je
multimodalnost. Multimodalnost (angl. multimodality)1 v jezikoslov-
ju oz. družboslovju in humanistiki nasploh zaznamuje različne pristop(e)
v pojmovanju komunikacije oz. diskurza kot rezultata interakcije različ-
nih semiotskih kodov. Izhajajoč iz pojmovanja jezika kot zgolj enega od
znakovnih (semiotskih) sistemov, s katerimi je mogoče upomenjanje, mul-
timodalnost v najširšem pomenu zaznamuje načine, na katere se jezik, sli-
ka, zvok in drugi komunikacijski kodi povezujejo – součinkujejo, da ustvar-
jajo pomen.2 Kot aktualno in polemično živahno področje raziskovanja,
ki vsebuje zelo raznolike poglede na to, kaj multimodalnost sploh je in
kako se (lahko) tvorijo pomeni multimodalnih diskurzov, je multimodal-
nost kot eden od načinov za interpretiranje (zlasti) vizualne kulture stopi-
la v ospredje v drugi polovici 20. stoletja z razvojem novih komunikacijskih
sredstev in poudarjeno družbeno vlogo vizualnih podob. Njena primarna

1 V slovenščini se namesto multimodalnosti ponekod uporablja tudi izraz večkodnost.
2 Osnove o teoretsko in metodološko izjemno raznolikem polju semiotike, ki jo v na-

jširšem smislu lahko razumemo kot disciplino, ki se ukvarja z znaki (tj. oblikami
besed, podob, zvokov, gest in objektov), znakovnimi sistemi ter njihovimi pomeni
v družbi, je mogoče prebrati npr. v delih Encyclopedia of Semiotics (Bouissac, 1998)
in Semiotics: The Basics (Chandler, 2007; različica tega dela je dostopna tudi v obli-
ki portala Semiotics for Beginners: http://visual-memory.co.uk/daniel/Documents/
S4B/index.html).

207