Page 214 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 214
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
– motivika z notredamskega zunanjega ostenja;
– mitološka motivika z notredamske arhitekture;
– izsek iz knjige o vodovodni napeljavi (te skulpture so bile pogosto
uporabljene kot žlebovi).
Kaj želimo povedati z naštevanjem vsega tega? Preprosto to, da bi mo-
rali najprej poznati (neposredni) kontekst vizualije in jo šele nato interpre-
tirati ter konstruirati pomen. Ali, z Wittgensteinovimi besedami (1953,
I–663): »Šele ko človek pozna zgodbo, pozna tudi pomen slike.« Kar pa je,
če ta problem nekoliko premeljemo, le dostavek slovite sedme teze iz njego-
vega Tractatus Logico-Philosophicus: »O čemer ne moremo govoriti, o tem
moramo molčati.« Če to tezo uporabimo na primeru vizualij, bi jo lahko
parafrazirali kot: dokler ne vemo, za kaj (vse) pri vizualiji gre, o njej ne mo-
remo govoriti.
Ali če se (končno) izrazimo v smislu tega, kar bomo predlagali v na-
daljevanju: vizualijo (ali pa verbalno) moramo najprej postaviti v določen
okvir (angl. frame) oz. najprej analizirati okvir (tj. pred kakršno koli kon-
strukcijo pomena). Okviri, o katerih govorimo, niso semantični okviri, kot
jih je leta 1977 razvil in opredelil Charles Fillmore (čeprav imajo (lahko)
tudi ti vlogo pri potencialno argumentativni interpretaciji vizualij), tem-
več okviri, ki nam pomagajo organizirati vsakdanje izkušnje, okviri, kot jih
je razvil sociolog Erving Goffman v svoji vplivni knjigi Frame Analysis: An
Essay on the Organization of Experience (1974).
Kaj so Goffmanovi okviri? Z njegovimi besedami:
»Ko posameznik v naši zahodni družbi prepozna neki dogo-
dek, stremi k temu, da v odgovoru dejansko uporabi enega ali več
okvirov ali interpretacijskih shem, ki jih je mogoče poimenovati
primarne. Primarne pravim zato, ker tisti, ki uporabijo tak okvir
ali perspektivo, te uporabe ne razumejo, kot da bi bila odvisna od
vračanja k »izvirni« interpretaciji; res, prav primarni okvir je tisti,
ki osmisli sicer nesmiselni vidik nekega prizora.« (Goffman, 1974:
21, poudarki in prevod avtorjev)
Goffman razlikuje med naravnimi in družbenimi okviri. Naravni
okviri
»identificirajo dogodke, ki se štejejo za neusmerjene, neorienti-
rane, nevodene, čisto fizične« (prav tam: 22, poudarki in prevod
avtorjev).
214
– motivika z notredamskega zunanjega ostenja;
– mitološka motivika z notredamske arhitekture;
– izsek iz knjige o vodovodni napeljavi (te skulpture so bile pogosto
uporabljene kot žlebovi).
Kaj želimo povedati z naštevanjem vsega tega? Preprosto to, da bi mo-
rali najprej poznati (neposredni) kontekst vizualije in jo šele nato interpre-
tirati ter konstruirati pomen. Ali, z Wittgensteinovimi besedami (1953,
I–663): »Šele ko človek pozna zgodbo, pozna tudi pomen slike.« Kar pa je,
če ta problem nekoliko premeljemo, le dostavek slovite sedme teze iz njego-
vega Tractatus Logico-Philosophicus: »O čemer ne moremo govoriti, o tem
moramo molčati.« Če to tezo uporabimo na primeru vizualij, bi jo lahko
parafrazirali kot: dokler ne vemo, za kaj (vse) pri vizualiji gre, o njej ne mo-
remo govoriti.
Ali če se (končno) izrazimo v smislu tega, kar bomo predlagali v na-
daljevanju: vizualijo (ali pa verbalno) moramo najprej postaviti v določen
okvir (angl. frame) oz. najprej analizirati okvir (tj. pred kakršno koli kon-
strukcijo pomena). Okviri, o katerih govorimo, niso semantični okviri, kot
jih je leta 1977 razvil in opredelil Charles Fillmore (čeprav imajo (lahko)
tudi ti vlogo pri potencialno argumentativni interpretaciji vizualij), tem-
več okviri, ki nam pomagajo organizirati vsakdanje izkušnje, okviri, kot jih
je razvil sociolog Erving Goffman v svoji vplivni knjigi Frame Analysis: An
Essay on the Organization of Experience (1974).
Kaj so Goffmanovi okviri? Z njegovimi besedami:
»Ko posameznik v naši zahodni družbi prepozna neki dogo-
dek, stremi k temu, da v odgovoru dejansko uporabi enega ali več
okvirov ali interpretacijskih shem, ki jih je mogoče poimenovati
primarne. Primarne pravim zato, ker tisti, ki uporabijo tak okvir
ali perspektivo, te uporabe ne razumejo, kot da bi bila odvisna od
vračanja k »izvirni« interpretaciji; res, prav primarni okvir je tisti,
ki osmisli sicer nesmiselni vidik nekega prizora.« (Goffman, 1974:
21, poudarki in prevod avtorjev)
Goffman razlikuje med naravnimi in družbenimi okviri. Naravni
okviri
»identificirajo dogodke, ki se štejejo za neusmerjene, neorienti-
rane, nevodene, čisto fizične« (prav tam: 22, poudarki in prevod
avtorjev).
214
