Page 205 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 205
argumenatcija v jeziku in polifonija
biti pri tovrstni analizi skrajno previdni in števila izjavljalcev ne smemo po-
večevati čez mejo, ki jo (še) dopušča konkretni primer, ki ga analiziramo.
V zgornjem primeru tako ne vidimo pravega razloga za ločevanje med I3 in
I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga ni mogoče
utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova »toujours« (v našem pri-
meru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno odločitev šibak (kar
podpira stališče I3), vendar pa v obravnavanem primeru ni nobenega poka-
zatelja, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako (zelo) ši-
bak, da izgubi sleherno argumentativno vrednost. Povedano še drugače: če
želimo polifono analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo upo-
rabno analitično orodje), potem se moramo držati danih empiričnih po-
datkov, ne pa umišljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se po tem ekskurzu še enkrat na primer (88):
(88) Toplo je (argument), ampak sem utrujen (sklep).
s katerim smo odgovorili in zavrnili vabilo na sprehod.
Po Ducrotu (1996) imamo tu opraviti z najmanj štirimi izjavljalci: I1
in I2 se nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »Utrujen sem«. I1 z besedami:
»Toplo je« opiše vreme. Ta »Toplo je« – ne pozabite, da je nekdo predlagal
sprehod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, I1 pa to
argumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos kot:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.7
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumentaci-
jo zaključi z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod”. Nasprotuje jima
I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega niza, ki pra-
vi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre s toposom, kot:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je poču-
tje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane neprije-
ten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno) zavrne
vabilo na sprehod.
7 Na žalost nam prostor ne dopušča, da bi podrobneje predstavili razmerje med poli-
fonijo in topoi. Podrobnejšo informacijo o tem bo zainteresirani bralec (kakor tudi
zainteresirana bralka) našel v Ducrot, 1996; Žagar Ž. 1995; Žagar Ž. in Schlamberger
Brezar, 2009. Na hitro naj omenimo le, da topoi, sicer retorični pojem mnogih pom-
enov (prim. str. 25–26), v tem kontekstu zaznamujejo »splošna mesta« ali »skupna
mesta« (pogosto tudi stereotipe ali klišeje), ki omogočajo prehod od argumenta k sk-
lepu (četudi pri tem ostajajo najpogosteje neizrečena oz. implicitna).
205
biti pri tovrstni analizi skrajno previdni in števila izjavljalcev ne smemo po-
večevati čez mejo, ki jo (še) dopušča konkretni primer, ki ga analiziramo.
V zgornjem primeru tako ne vidimo pravega razloga za ločevanje med I3 in
I4. Takšno ločevanje bi bilo lahko le hipotetično, idealno, in ga ni mogoče
utemeljiti z razpoložljivimi podatki: raba prislova »toujours« (v našem pri-
meru »vsaj«) nam pove le, da je argument za morebitno odločitev šibak (kar
podpira stališče I3), vendar pa v obravnavanem primeru ni nobenega poka-
zatelja, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je argument tako (zelo) ši-
bak, da izgubi sleherno argumentativno vrednost. Povedano še drugače: če
želimo polifono analizo jemati resno (in kot smo videli, je lahko zelo upo-
rabno analitično orodje), potem se moramo držati danih empiričnih po-
datkov, ne pa umišljenih ali zgolj mogočih domnev.
Vrnimo se po tem ekskurzu še enkrat na primer (88):
(88) Toplo je (argument), ampak sem utrujen (sklep).
s katerim smo odgovorili in zavrnili vabilo na sprehod.
Po Ducrotu (1996) imamo tu opraviti z najmanj štirimi izjavljalci: I1
in I2 se nanašata na »Toplo je«, I3 in I4 pa na »Utrujen sem«. I1 z besedami:
»Toplo je« opiše vreme. Ta »Toplo je« – ne pozabite, da je nekdo predlagal
sprehod – je predstavljen kot argument, ki govori v korist sprehodu, I1 pa to
argumentacijo (lahko) podpre tako, da se opre na topos kot:
(T1) Bolj ko je toplo, prijetneje je iti na sprehod.7
Tu se vključi I2, ki, izhajajoč iz stališča I1, (implicitno) argumentaci-
jo zaključi z (implicitnim) sklepom: »Pojdiva na sprehod”. Nasprotuje jima
I3, katerega glas lahko slišimo v tistem delu argumentativnega niza, ki pra-
vi: »Utrujen sem.« I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre s toposom, kot:
(T2) Slabše ko se človek počuti, manj prijetno je iti na sprehod.
S tem ko »Utrujen sem« ponudi kot argument proti sprehodu, je poču-
tje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane neprije-
ten. Končno se vključi še I4, ki, izhajajoč iz stališča I3, (implicitno) zavrne
vabilo na sprehod.
7 Na žalost nam prostor ne dopušča, da bi podrobneje predstavili razmerje med poli-
fonijo in topoi. Podrobnejšo informacijo o tem bo zainteresirani bralec (kakor tudi
zainteresirana bralka) našel v Ducrot, 1996; Žagar Ž. 1995; Žagar Ž. in Schlamberger
Brezar, 2009. Na hitro naj omenimo le, da topoi, sicer retorični pojem mnogih pom-
enov (prim. str. 25–26), v tem kontekstu zaznamujejo »splošna mesta« ali »skupna
mesta« (pogosto tudi stereotipe ali klišeje), ki omogočajo prehod od argumenta k sk-
lepu (četudi pri tem ostajajo najpogosteje neizrečena oz. implicitna).
205
