Page 202 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza

Vendar pa ti argumenti morda zvenijo preveč ontološko, zato se bomo
raje oprli na primer iz filozofije jezika. Pred leti (Žagar Ž., 1991a) smo sku-
šali analizirati eksplicitne performative5 s pomočjo polifone analize. Zdelo
se nam je, da so izjave kot:

(91) Obljubim.

zelo nenavadne. Če se vam zdi primer morda sporen, ker da je izvzet iz
konteksta, si ga seveda lahko ogledamo v eni od mogočih »kontekstualizi-
ranih« oblik:

(91') Obljubim, da bom prišel.

Na žalost pa izjava še vedno zveni precej nenavadno. Le težko si na-
mreč predstavljamo koga, ki bi, kar tako, brez posebnega povoda in raz-
loga, rekel (91). Zato lahko spet, in to povsem upravičeno, ugovarjate, da
je izjava vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na kako
vprašanje, npr.:

(92) Prideš?

Recimo, da zdaj imamo nek osnovni in neposredni kontekst. Kljub
temu pa se nam dialoške povezave, kot je, npr.:

(93) A: Prideš?
B: Obljubim, da bom prišel.

še vedno zdijo zelo nenavadne. V kaki grški tragediji ali francoski klasici-
stični drami se morda še zdijo verjetne, ne pa tudi v vsakodnevnem pogo-
voru. Nekaj ne zveni prav: ali nekaj manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj že-
limo povedati?

Najobičajnejši, najvsakdanjejši odgovor na vprašanje (92) bi se verje-
tno glasil – pod pogojem, seveda, da ostane pritrdilen – ali:

(94) Da.

ali

(95) Pridem.

5 Naj na hitro (in malce poenostavljeno) spomnimo: eksplicitni performativi so iz-
jave, kjer že s tem, da jih izrečemo, izvršimo dejanje, ki ga imenujejo. Npr.: če reče-
mo »Obljubim, da …«, smo s tem že tudi obljubili. Ali: če rečemo »Ukazujem, da ...
«, smo s tem že tudi ukazali (če je to, seveda, v naši moči in pristojnosti).

202