Page 203 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 203
argumenatcija v jeziku in polifonija
le težko pa (91'). Če na vprašanje (92) odgovorimo s (91'), naš odgovor vse-
buje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opozarja,
da (nam nekje) nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani, dialoš-
ki navezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubim, da bom prišel.
Kakšna je razlika med njima? V prvem dialogu oseba B osebi A odgo-
vori z jedrnatim, neposrednim odgovorom, v katerem potrdi svoj prihod.
V drugem dialogu pa oseba B ne odgovori neposredno, ampak svoj prihod
obljubi – s performativnim dejanjem obljube se (svečano) obveže, da bo
prišla. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo odgovor osebe B v drugem dialogu, vidimo, da
sploh ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A! Oseba A od
nje ni zahtevala obljube, da bo zares prišla, ampak jo je le vprašala, ali pri-
de ali ne. Tako postane očitno, da oseba B v drugem dialogu ni odgovori-
la na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A, ampak na vprašanje (ali morda
del poprejšnjega pogovora), ki v danem dialogu sicer ni prisotno, lahko pa
nanj sklepamo prav zaradi rabe performativnega prefiksa!
Osnovna struktura drugega dialoga bi zato morala biti poliloška, ne le
dialoška. Nekako takole:
(93'') A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Da.
C: To bi bilo pa prvovrstno presenečenje! Nikoli te ni!
B: Obljubim, da bom prišel.
Različnih stališč izjavljalcev seveda ne moremo prikazovati na način,
ki smo ga pravkar uporabili sami – kot pogovor, sestavljen iz »resničnih«,
»materialnih« izjav, ki naj bi jih (ne)kdo dejansko izrekel. So le rekonstruk-
cija, in to rekonstrukcija konteksta. Prav tako ni mogoče stališčem različ-
nih izjavljalcev prisoditi ontološkega statusa, ki bi bil enakovreden izho-
diščni izjavi, izjavi, s katero smo analizo začeli, saj so ta stališča le produkt
analize in imajo zgolj teoretičen in hipotetičen status. Različna stališča iz-
javljalcev smemo predstaviti le kot odnose, položaje in usmeritve; na ta na-
čin pa primer (93) lahko analiziramo s pomočjo govorca in treh izjavljalcev:
203
le težko pa (91'). Če na vprašanje (92) odgovorimo s (91'), naš odgovor vse-
buje neki presežek glede na zastavljeno vprašanje, presežek, ki opozarja,
da (nam nekje) nekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani, dialoš-
ki navezavi:
I II
A: Prideš? A: Prideš?
B: Pridem. B: Obljubim, da bom prišel.
Kakšna je razlika med njima? V prvem dialogu oseba B osebi A odgo-
vori z jedrnatim, neposrednim odgovorom, v katerem potrdi svoj prihod.
V drugem dialogu pa oseba B ne odgovori neposredno, ampak svoj prihod
obljubi – s performativnim dejanjem obljube se (svečano) obveže, da bo
prišla. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo odgovor osebe B v drugem dialogu, vidimo, da
sploh ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A! Oseba A od
nje ni zahtevala obljube, da bo zares prišla, ampak jo je le vprašala, ali pri-
de ali ne. Tako postane očitno, da oseba B v drugem dialogu ni odgovori-
la na vprašanje, ki ji ga je zastavila oseba A, ampak na vprašanje (ali morda
del poprejšnjega pogovora), ki v danem dialogu sicer ni prisotno, lahko pa
nanj sklepamo prav zaradi rabe performativnega prefiksa!
Osnovna struktura drugega dialoga bi zato morala biti poliloška, ne le
dialoška. Nekako takole:
(93'') A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Da.
C: To bi bilo pa prvovrstno presenečenje! Nikoli te ni!
B: Obljubim, da bom prišel.
Različnih stališč izjavljalcev seveda ne moremo prikazovati na način,
ki smo ga pravkar uporabili sami – kot pogovor, sestavljen iz »resničnih«,
»materialnih« izjav, ki naj bi jih (ne)kdo dejansko izrekel. So le rekonstruk-
cija, in to rekonstrukcija konteksta. Prav tako ni mogoče stališčem različ-
nih izjavljalcev prisoditi ontološkega statusa, ki bi bil enakovreden izho-
diščni izjavi, izjavi, s katero smo analizo začeli, saj so ta stališča le produkt
analize in imajo zgolj teoretičen in hipotetičen status. Različna stališča iz-
javljalcev smemo predstaviti le kot odnose, položaje in usmeritve; na ta na-
čin pa primer (93) lahko analiziramo s pomočjo govorca in treh izjavljalcev:
203
