Page 200 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 200
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
(Bahtin, 1973: 116, prevod avtorjev). Dialog tako proizvedeta dva govorca ali
več, polifonija pa je monološka struktura. Primere za polifone strukture (iz-
jave) je Bahtin našel predvsem v romanih, v svojem delu o Dostojevskem pa
je zapisal tudi tole (zdaj že slovito) definicijo fenomena polifonije:
»Avtor lahko govorico nekoga drugega prilagodi svojim name-
nom in to tako, da vanjo vnaša nove namere, izjave pa kljub temu
zadržijo svoj referenčni namen. Pod temi pogoji in upoštevajoč
avtorjeve namere moramo v taki izjavi prepoznati pravega – dru-
gega pošiljatelja. Zato lahko v eni sami izjavi zasledimo dve različ-
ni nameri, dva različna glasova.« (Problems of Dostoevsky’s Poetic,
1984: 180, prevod avtorjev)
Tako po Bahtinu polifona struktura pripada enemu samemu govorcu,
obenem pa vsebuje (oz. sta v njej pomešani) »dve različni govorici, dve iz-
reki, dva sloga, dva jezika, dva semantična in aksiološka sistema verovanj”
(Bahtin, 1981: 304, prevod avtorjev).
Bahtinov študij polifonije se je naslanjal predvsem na romane, Ducrot
pa je ta fenomen, kakor smo že omenili, posplošil kar na jezik kot sistem.
Kako je torej polifonijo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika poimenuje z govor-
cem, zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združu-
je več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, katerega aktivnost ima za posledico nastanek izja-
ve; avtor opravi vso nujno intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to morda na prvi pogled očitno, pa lahko posta-
ne v nekaterih primerih dvoumno.
Predstavljajte si npr. sebe v vlogi učenca (primer smo si izposodili od
Ducrota (1996)). Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete, če se ga želite
udeležiti, pisno privoljenje svojih staršev. Razrednik vam razdeli obrazce,
ki jih morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih piše nekaj take-
ga kot: »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se udeleži športnega dneva«,
na dnu pa se nahaja črta, pod katero piše »podpis«. Obrazec prinesete do-
mov, vaš oče ali mama pa se morata podpisati na črto, nad besedo »podpis«.
Kdo je tu avtor besedila »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem …«? Vaša mama
oz. oče, ki sta se pod izjavo podpisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil?
Tajnica, ki je obrazec natipkala? Ravnatelj, ki ji je izjavo naročil natipkati?
200
(Bahtin, 1973: 116, prevod avtorjev). Dialog tako proizvedeta dva govorca ali
več, polifonija pa je monološka struktura. Primere za polifone strukture (iz-
jave) je Bahtin našel predvsem v romanih, v svojem delu o Dostojevskem pa
je zapisal tudi tole (zdaj že slovito) definicijo fenomena polifonije:
»Avtor lahko govorico nekoga drugega prilagodi svojim name-
nom in to tako, da vanjo vnaša nove namere, izjave pa kljub temu
zadržijo svoj referenčni namen. Pod temi pogoji in upoštevajoč
avtorjeve namere moramo v taki izjavi prepoznati pravega – dru-
gega pošiljatelja. Zato lahko v eni sami izjavi zasledimo dve različ-
ni nameri, dva različna glasova.« (Problems of Dostoevsky’s Poetic,
1984: 180, prevod avtorjev)
Tako po Bahtinu polifona struktura pripada enemu samemu govorcu,
obenem pa vsebuje (oz. sta v njej pomešani) »dve različni govorici, dve iz-
reki, dva sloga, dva jezika, dva semantična in aksiološka sistema verovanj”
(Bahtin, 1981: 304, prevod avtorjev).
Bahtinov študij polifonije se je naslanjal predvsem na romane, Ducrot
pa je ta fenomen, kakor smo že omenili, posplošil kar na jezik kot sistem.
Kako je torej polifonijo opredelil Ducrot?
Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika poimenuje z govor-
cem, zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom združu-
je več povsem različnih idej. Zato predlaga razločevanje med avtorjem, go-
vorcem in izjavljalcem izjave.
Avtor izjave je tisti, katerega aktivnost ima za posledico nastanek izja-
ve; avtor opravi vso nujno intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-
vanje izjave. Čeprav se zdi to morda na prvi pogled očitno, pa lahko posta-
ne v nekaterih primerih dvoumno.
Predstavljajte si npr. sebe v vlogi učenca (primer smo si izposodili od
Ducrota (1996)). Šola prireja športni dan, vi pa potrebujete, če se ga želite
udeležiti, pisno privoljenje svojih staršev. Razrednik vam razdeli obrazce,
ki jih morate podpisane prinesti nazaj v šolo. Na obrazcih piše nekaj take-
ga kot: »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem, da se udeleži športnega dneva«,
na dnu pa se nahaja črta, pod katero piše »podpis«. Obrazec prinesete do-
mov, vaš oče ali mama pa se morata podpisati na črto, nad besedo »podpis«.
Kdo je tu avtor besedila »Svojemu sinu/hčerki dovoljujem …«? Vaša mama
oz. oče, ki sta se pod izjavo podpisala? Učitelj, ki vam je obrazec izročil?
Tajnica, ki je obrazec natipkala? Ravnatelj, ki ji je izjavo naročil natipkati?
200
