Page 201 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 201
argumenatcija v jeziku in polifonija
Šolsko ministrstvo, ki jo je predpisalo/odobrilo? Težko je reči. Prav zato je
potrebno ločevati še med govorcem in izjavljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovornega
izjava sama (je vpisan vanjo) oz. je odgovoren za dejanje izjavljanja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled nima-
mo težav – izjava (glagola) vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m),
ki kot govorca izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izjavo. Kaj
pa se zgodi, če izjava ne vsebuje tako transparentnih jezikovnih sredstev?
Ali naj bo (empirični, materialni) govorec res odgovoren za vse, kar je vse-
bovano v izjavi? Moramo res vse, kar je izrečeno (ali nakazano) v izjavi,
nujno obravnavati kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej potrebno vpeljati še en koncept: izjavljalce. Po
Ducrotu ima namreč vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo na-
tančnejši in manj zavajajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar, pove-
dano z drugimi besedami, pomeni, da je lahko v eni sami izjavi zastopanih
oz. predstavljenih več različnih stališč. Ducrotovo stališče je pravzaprav še
radikalnejše; trdi namreč, da lahko vsako izjavo razčlenimo v najmanj dva
izjavljalna položaja. Vzemimo primer negacije:
(90) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave pred(po)stavlja dva izjavljalca oz. izjavljalna položaja:
- prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča,
in
- drugega, (I2), ki zavrača njegovo trditev.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da postopamo
na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi izjavljal-
nimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (90), npr., že samo dejstvo, da
ograj, ki bi bile »nerdeče«, »nerumene« ali »nerjave«, sploh ni. Seveda ogra-
jo lahko opišemo kot »nerdečo«, »nerumeno« ali »nerjavo«, vendar nam ta
podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne barve ograja v resnici
je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (četudi implicitno) ugovarja ne-
kemu (četudi morda neizrečenemu) mnenju, ki trdi nasprotno – da namreč
»X je …« Kar pa seveda nikakor ne pomeni, da trdilne izjave ne morejo biti
polifone; če kdo pravi: »Ta ograja je rdeča«, lahko s tem zatrjuje nekaj, kar
je nekdo drugi zanikal!
201
Šolsko ministrstvo, ki jo je predpisalo/odobrilo? Težko je reči. Prav zato je
potrebno ločevati še med govorcem in izjavljalcem.
Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovornega
izjava sama (je vpisan vanjo) oz. je odgovoren za dejanje izjavljanja izjave.
V našem primeru z učencem in njegovimi starši na prvi pogled nima-
mo težav – izjava (glagola) vsebuje morfem 1. osebe ednine sedanjika (-m),
ki kot govorca izjave (nedvoumno) določi osebo, podpisano pod izjavo. Kaj
pa se zgodi, če izjava ne vsebuje tako transparentnih jezikovnih sredstev?
Ali naj bo (empirični, materialni) govorec res odgovoren za vse, kar je vse-
bovano v izjavi? Moramo res vse, kar je izrečeno (ali nakazano) v izjavi,
nujno obravnavati kot govorčevo stališče?
Na tej točki je torej potrebno vpeljati še en koncept: izjavljalce. Po
Ducrotu ima namreč vsaka izjava (lahko) več izjavljalcev ali (če smo na-
tančnejši in manj zavajajoči) več različnih izjavljalnih položajev, kar, pove-
dano z drugimi besedami, pomeni, da je lahko v eni sami izjavi zastopanih
oz. predstavljenih več različnih stališč. Ducrotovo stališče je pravzaprav še
radikalnejše; trdi namreč, da lahko vsako izjavo razčlenimo v najmanj dva
izjavljalna položaja. Vzemimo primer negacije:
(90) Ta ograja ni rdeča.
Govorec te izjave pred(po)stavlja dva izjavljalca oz. izjavljalna položaja:
- prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdeča,
in
- drugega, (I2), ki zavrača njegovo trditev.
Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se priliči I2.
In vendar – kaj nam omogoča, kaj nam sploh dovoljuje, da postopamo
na ta način? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med različnimi izjavljal-
nimi položaji v okviru iste izjave? V primeru (90), npr., že samo dejstvo, da
ograj, ki bi bile »nerdeče«, »nerumene« ali »nerjave«, sploh ni. Seveda ogra-
jo lahko opišemo kot »nerdečo«, »nerumeno« ali »nerjavo«, vendar nam ta
podatek ne da prav nobene predstave o tem, kakšne barve ograja v resnici
je. Zato nekdo, ki trdi, da »X ni …«, nujno (četudi implicitno) ugovarja ne-
kemu (četudi morda neizrečenemu) mnenju, ki trdi nasprotno – da namreč
»X je …« Kar pa seveda nikakor ne pomeni, da trdilne izjave ne morejo biti
polifone; če kdo pravi: »Ta ograja je rdeča«, lahko s tem zatrjuje nekaj, kar
je nekdo drugi zanikal!
201
