Page 199 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 199
argumenatcija v jeziku in polifonija
Argumentativni vezniki (ne pozabimo, da so, slovnično gledano, to
večinoma prislovi) pa zmorejo še veliko več – lahko kontekstualizirajo pri-
mere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani, in jim tako pripiše-
jo neki osnovni kontekst. Če je namreč nekaj »že na pol prazno« ali »še na
pol polno«, potem lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za opisova-
nje (takšnega ali drugačnega) procesa praznjenja. Če pa v obeh izjavah za-
menjamo mesti že in še, kot v:
(86'') Steklenica je še na pol prazna.
(87'') Steklenica je že na pol polna.
potem očitno opisujemo proces polnjenja. O kakšnem praznjenju ali pol-
njenju govorimo – kakšne so »umazane podrobnosti« –, je za lingvistično
analizo nepomembno: to je ves kontekst, ki ga potrebuje.
Pa to še vedno ni vse, kar (argumentativni) vezniki zmorejo; argu-
mente lahko namreč tudi dobesedno (pre)strukturirajo in (pre)oblikuje-
jo. Denimo, da vam na topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utrujeni
ste, zato mu odgovorite:
(88) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, recimo:
(89) Utrujen sem, ampak je toplo.
je »dejansko stanje« še vedno enako kot v primeru (88) – dan je še vedno to-
pel in vi ste še vedno utrujeni –, vendar je iz vašega odgovora tokrat mogoče
sklepati, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega, kam postavite be-
sedico ampak, kateri argument se nahaja pred njo in kateri argument ji sle-
di. Argumentativno usmeritev sklepa namreč vedno določa tisti argument, ki
ampak (ali kakemu drugemu vezniku) sledi, in ne tisti, ki mu je predhoden!
To pa, povedano z drugimi besedami, pomeni, da imamo (lahko) opraviti
z različnimi argumentativnimi usmeritvami že znotraj enega samega stav-
ka. Na kakšen način lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je sposo-
dil od Bahtina, le da ga je posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je Bahtin razlikoval med dialogizmom in polifonijo. V
svojem delu Marksizem in filozofija jezika polifonijo opiše kot: »Nekaj izra-
zito in bistveno ločenega od dialoga. V dialogu besedila vpletenih oseb med
seboj niso slovnično povezana, prav tako niso strnjena v enoten kontekst«
199
Argumentativni vezniki (ne pozabimo, da so, slovnično gledano, to
večinoma prislovi) pa zmorejo še veliko več – lahko kontekstualizirajo pri-
mere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani, in jim tako pripiše-
jo neki osnovni kontekst. Če je namreč nekaj »že na pol prazno« ali »še na
pol polno«, potem lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za opisova-
nje (takšnega ali drugačnega) procesa praznjenja. Če pa v obeh izjavah za-
menjamo mesti že in še, kot v:
(86'') Steklenica je še na pol prazna.
(87'') Steklenica je že na pol polna.
potem očitno opisujemo proces polnjenja. O kakšnem praznjenju ali pol-
njenju govorimo – kakšne so »umazane podrobnosti« –, je za lingvistično
analizo nepomembno: to je ves kontekst, ki ga potrebuje.
Pa to še vedno ni vse, kar (argumentativni) vezniki zmorejo; argu-
mente lahko namreč tudi dobesedno (pre)strukturirajo in (pre)oblikuje-
jo. Denimo, da vam na topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utrujeni
ste, zato mu odgovorite:
(88) Toplo je, ampak sem utrujen.
Vabilo na sprehod ste očitno zavrnili. Če pa bi odgovorili malce dru-
gače, recimo:
(89) Utrujen sem, ampak je toplo.
je »dejansko stanje« še vedno enako kot v primeru (88) – dan je še vedno to-
pel in vi ste še vedno utrujeni –, vendar je iz vašega odgovora tokrat mogoče
sklepati, da ste vabilo sprejeli. Vse je pač odvisno od tega, kam postavite be-
sedico ampak, kateri argument se nahaja pred njo in kateri argument ji sle-
di. Argumentativno usmeritev sklepa namreč vedno določa tisti argument, ki
ampak (ali kakemu drugemu vezniku) sledi, in ne tisti, ki mu je predhoden!
To pa, povedano z drugimi besedami, pomeni, da imamo (lahko) opraviti
z različnimi argumentativnimi usmeritvami že znotraj enega samega stav-
ka. Na kakšen način lahko kaj takega sploh analiziramo?
Na tej točki je Ducrot vpeljal »polifonijo« – koncept, ki si ga je sposo-
dil od Bahtina, le da ga je posplošil na jezik kot sistem.
Znano je, da je Bahtin razlikoval med dialogizmom in polifonijo. V
svojem delu Marksizem in filozofija jezika polifonijo opiše kot: »Nekaj izra-
zito in bistveno ločenega od dialoga. V dialogu besedila vpletenih oseb med
seboj niso slovnično povezana, prav tako niso strnjena v enoten kontekst«
199
