Page 195 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 195
argumenatcija v jeziku in polifonija
medtem ko (77') dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (77'') pa skle-
pe, ki napeljujejo na zgodnost.
Toda, zakaj je to sploh mogoče, če (77), (77') in (77'') govorijo o istem
kronološkem dejstvu in je osnova (77), (77') in (77'') isto stanje stvari? No,
zato, ker prav to »isto stanje stvari« gledamo z različnih zornih kotov, iz raz-
ličnih perspektiv. V primeru (77') osmo uro vidimo (in jo diskurzivno tako
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (77'') pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru »istega stanja stvari« lahko povzroči že preprosta vpelja-
va dveh argumentativnih veznikov2, v našem primeru dveh (slovnično vze-
to) prislovov. V primeru (77') prislov že naš sklep usmeri v smer »poznosti»,
ne glede na to, o katerem delu dneva (kateri uri) v nadaljevanju govorimo.
Podobno velja tudi za primer (77''), le da nas ta navaja na sklep o »zgodnos-
ti«. Dejanski čas je, zaradi uporabe teh specifičnih jezikovnih sredstev, v
obeh primerih povsem nepomemben!
To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumen-
tativna usmeritev v poznost ali zgodnost na neki način vpisana že v obe le-
ksikalni enoti jezikovnega sistema. Naj pojasnim, kaj hočem reči, s pomoč-
jo še enega primera. Recimo, da smo soočeni z izjavo kot:
(78) Janez je delal.
Na kakšen sklep napeljuje ta izjava: pozitiven, (+)(»Uspelo mu bo.«) ali
negativen, (-)(»Ne bo mu uspelo.«)?3 Prepričan sem, da bi se vsakdo odločil
za pozitiven sklep, saj beseda »delo« implicira, da je v nekaj bil vložen dolo-
čen trud; in če je v nekaj bil vložen določen trud, potem je verjetneje, da bo
tisti, ki se je trudil, uspel, kot pa ne.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo.”) postane splošno sprejemljiv šele,
če ga uvedemo s protivnim veznikom ampak. Npr.:
(78') Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argu-
mentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak, v argumentu, torej – zdi samoumevno in pri-
čakovano. V primeru, da nam kdo reče:
(79) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
2 V nadaljevanju »vezniki«.
3 Natančna ubeseditev je seveda stvar rekonstrukcije argumenta. Ali z drugimi bese-
dami, nikoli ni in tudi ne more biti »natančna«.
195
medtem ko (77') dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (77'') pa skle-
pe, ki napeljujejo na zgodnost.
Toda, zakaj je to sploh mogoče, če (77), (77') in (77'') govorijo o istem
kronološkem dejstvu in je osnova (77), (77') in (77'') isto stanje stvari? No,
zato, ker prav to »isto stanje stvari« gledamo z različnih zornih kotov, iz raz-
ličnih perspektiv. V primeru (77') osmo uro vidimo (in jo diskurzivno tako
tudi predstavimo) kot pozno, v primeru (77'') pa kot zgodnjo. Takšno raz-
likovanje v okviru »istega stanja stvari« lahko povzroči že preprosta vpelja-
va dveh argumentativnih veznikov2, v našem primeru dveh (slovnično vze-
to) prislovov. V primeru (77') prislov že naš sklep usmeri v smer »poznosti»,
ne glede na to, o katerem delu dneva (kateri uri) v nadaljevanju govorimo.
Podobno velja tudi za primer (77''), le da nas ta navaja na sklep o »zgodnos-
ti«. Dejanski čas je, zaradi uporabe teh specifičnih jezikovnih sredstev, v
obeh primerih povsem nepomemben!
To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumen-
tativna usmeritev v poznost ali zgodnost na neki način vpisana že v obe le-
ksikalni enoti jezikovnega sistema. Naj pojasnim, kaj hočem reči, s pomoč-
jo še enega primera. Recimo, da smo soočeni z izjavo kot:
(78) Janez je delal.
Na kakšen sklep napeljuje ta izjava: pozitiven, (+)(»Uspelo mu bo.«) ali
negativen, (-)(»Ne bo mu uspelo.«)?3 Prepričan sem, da bi se vsakdo odločil
za pozitiven sklep, saj beseda »delo« implicira, da je v nekaj bil vložen dolo-
čen trud; in če je v nekaj bil vložen določen trud, potem je verjetneje, da bo
tisti, ki se je trudil, uspel, kot pa ne.
Nasproten sklep (»Ne bo mu uspelo.”) postane splošno sprejemljiv šele,
če ga uvedemo s protivnim veznikom ampak. Npr.:
(78') Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo.
Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argu-
mentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se – glede na tisto, kar je
bilo povedano pred ampak, v argumentu, torej – zdi samoumevno in pri-
čakovano. V primeru, da nam kdo reče:
(79) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel.
2 V nadaljevanju »vezniki«.
3 Natančna ubeseditev je seveda stvar rekonstrukcije argumenta. Ali z drugimi bese-
dami, nikoli ni in tudi ne more biti »natančna«.
195
