Page 194 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 194
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
napeljuje, kakor tudi semantične vrednosti sklepa ne moremo
obravnavati neodvisno od argumenta, iz katerega izhaja.
Naj zgoraj navedene trditve ilustriramo s pomočjo nekaj primerov.
Recimo, da nam sogovornik pravi:
(77) Ura je osem.
Je to argument? Le zakaj bi nam želel kdo povedati, da je ura osem?
Zgolj zato, da bi vedeli, koliko je ura? Malo verjetno, razen če smo ga
povprašali po točnem času. Če pa nas točen čas ne zanima in nam kdo
kljub temu reče (77), kakšen bi utegnil biti njegov namen?
Človek, ki nam je rekel (77), je želel s to izjavo očitno povedati nekaj
povsem drugega. Toda kaj? H kakšnim (diskurzivnim) nadaljevanjem lah-
ko izjava (77) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lahko iz nje skle-
pamo? Ker ne poznamo natančnega konteksta1, v katerem je bila izrečena,
lahko sklepamo na precej različnih možnosti:
(77) Ura je osem. > Pohiti!
> Vzemi si čas!
> Prižgi radio!
> Pojdi si umit zobe!
..........................…
Če pa v izjavo (77) vpletemo, npr., prislova že in šele, kot v
(77') Ura je že osem
in
(77'') Ura je šele osem,
potem, ceteris paribus, primera (77') ne moremo več speljati v sklep: »Vzemi
si čas!«, kot v primeru (77), ampak le v sklep, ki kaže v smer hitenja: »Pohiti!«.
Po drugi strani pa iz (77'') ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le v
smeri: »Vzemi si čas!«.
In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presenečeni? Zato, ker (77), (77')
in (77'') govorijo o popolnoma istem kronološkem dejstvu – namreč, da je
ura osem –, pri čemer lahko (77) napeljuje na povsem različne (sklepe),
1 Pokazati bomo skušali, da je vloga konteksta v lingvistični analizi včasih precenje-
na. Osnovne poteze konteksta daje že izjava (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna
struktura) sama: kontekst (lahko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, toda izjava že
sama ustvari svoj osnovni kontekst.
194
napeljuje, kakor tudi semantične vrednosti sklepa ne moremo
obravnavati neodvisno od argumenta, iz katerega izhaja.
Naj zgoraj navedene trditve ilustriramo s pomočjo nekaj primerov.
Recimo, da nam sogovornik pravi:
(77) Ura je osem.
Je to argument? Le zakaj bi nam želel kdo povedati, da je ura osem?
Zgolj zato, da bi vedeli, koliko je ura? Malo verjetno, razen če smo ga
povprašali po točnem času. Če pa nas točen čas ne zanima in nam kdo
kljub temu reče (77), kakšen bi utegnil biti njegov namen?
Človek, ki nam je rekel (77), je želel s to izjavo očitno povedati nekaj
povsem drugega. Toda kaj? H kakšnim (diskurzivnim) nadaljevanjem lah-
ko izjava (77) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lahko iz nje skle-
pamo? Ker ne poznamo natančnega konteksta1, v katerem je bila izrečena,
lahko sklepamo na precej različnih možnosti:
(77) Ura je osem. > Pohiti!
> Vzemi si čas!
> Prižgi radio!
> Pojdi si umit zobe!
..........................…
Če pa v izjavo (77) vpletemo, npr., prislova že in šele, kot v
(77') Ura je že osem
in
(77'') Ura je šele osem,
potem, ceteris paribus, primera (77') ne moremo več speljati v sklep: »Vzemi
si čas!«, kot v primeru (77), ampak le v sklep, ki kaže v smer hitenja: »Pohiti!«.
Po drugi strani pa iz (77'') ne moremo več sklepati na: »Pohiti!«, ampak le v
smeri: »Vzemi si čas!«.
In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presenečeni? Zato, ker (77), (77')
in (77'') govorijo o popolnoma istem kronološkem dejstvu – namreč, da je
ura osem –, pri čemer lahko (77) napeljuje na povsem različne (sklepe),
1 Pokazati bomo skušali, da je vloga konteksta v lingvistični analizi včasih precenje-
na. Osnovne poteze konteksta daje že izjava (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna
struktura) sama: kontekst (lahko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, toda izjava že
sama ustvari svoj osnovni kontekst.
194
