Page 157 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 157
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza
je po Toulminovem mnenju veljaven postopek konstrukcije posameznega,
konkretnega argumenta.
1. Prvi korak v argumentaciji je formuliranje nekega stališča, ki je lahko
bodisi trditev, mnenje, sodba, pogled na kako stvar ali kaj petega. Človek, ki
izrazi stališče o kaki stvari, po Toulminu nase prevzame obvezo, da bo to sta-
lišče branil, če bo napadano ali izpodbijano. Z drugimi besedami povedano
to pomeni: človek, ki je izrazil neko stališče, ga mora biti sposoben tudi bra-
niti oz. utemeljiti, če je to potrebno. Toulmin takšno stališče imenuje trditev
(mi smo ji dosedaj, v skladu z dolgo tradicijo, rekli sklep).
2. In kako lahko trditev, ki je bila napadena, (o)branimo? Eden od na-
činov – eden od najbolj samoumevnih, spontanih načinov – je, da se skli-
cujemo na dejstva (ponovno, mi smo jih imenovali argumenti oz. premise),
na katerih takšna trditev temelji. Seveda se lahko zgodi, da bo tisti, ki trditvi
oporeka, oporekal tudi dejstvom, s katerimi trditev utemeljujemo. Zato mo-
ramo pri sleherni argumentaciji misliti tudi že na pripravljalni korak, ki bo
zavrnil morebitne ugovore.
3. Mogoče je tudi, da bo naš nasprotnik dejstva, na katerih utemelju-
jemo svojo trditev, sicer sprejel kot točna oz. sprejemljiva, hotel pa bo vede-
ti, kako smo od teh dejstev prišli do naše trditve. V tretjem koraku moramo
torej poskrbeti za utemeljitev, ki pojasni, kako smo na podlagi uporabljenih
dejstev prišli do svoje trditve. Utemeljitev ima ponavadi obliko splošne trdi-
tve, ki se sklicuje na kako pravilo, splošno sprejet princip ali maksimo in ima
ponavadi obliko tipa »če (dejstva), potem (trditev)«. Utemeljitev torej deluje
kot nekakšen most med dejstvi in trditvijo in je po obliki (in definiciji) prav-
zaprav enaka splošni, neizrečeni premisi retoričnega silogizma. Je torej neka-
kšna občost, splošnost, skupno mesto (tistega, ki argumentira, in tistega, ki
mu je argumentacija namenjena) oz. topos.
Toulmin tudi sam ugotavlja, da je pogosto težko ločiti med dejstvi in
utemeljitvijo, saj lahko isti stavek (ista trditev) nekega jezika včasih izraža dej-
stva, spet drugič pa utemeljitev. Vendar pa je strukturno – v okviru danega
konkretnega argumenta – razlika več kot jasna: na dejstva se sklicujemo ek-
splicitno, na utemeljitev pa le implicitno (ne da bi jo vsakokrat, če nismo po
njej eksplicitno povprašani, ubesedili), saj bi vsakokratno sprotno ubesede-
nje utemeljitve preprosto onemogočalo komunikacijo, kakor jo poznamo v
vsakdanjem življenju.
Oglejmo si zdaj primer konstrukcije argumentacije po opisani
Toulminovi shemi. Ta shema je za naše namene, namene pedagoškega dis-
kurza, didaktično še posebej zanimiva, saj nam ne omogoča le konstrukcije
157
je po Toulminovem mnenju veljaven postopek konstrukcije posameznega,
konkretnega argumenta.
1. Prvi korak v argumentaciji je formuliranje nekega stališča, ki je lahko
bodisi trditev, mnenje, sodba, pogled na kako stvar ali kaj petega. Človek, ki
izrazi stališče o kaki stvari, po Toulminu nase prevzame obvezo, da bo to sta-
lišče branil, če bo napadano ali izpodbijano. Z drugimi besedami povedano
to pomeni: človek, ki je izrazil neko stališče, ga mora biti sposoben tudi bra-
niti oz. utemeljiti, če je to potrebno. Toulmin takšno stališče imenuje trditev
(mi smo ji dosedaj, v skladu z dolgo tradicijo, rekli sklep).
2. In kako lahko trditev, ki je bila napadena, (o)branimo? Eden od na-
činov – eden od najbolj samoumevnih, spontanih načinov – je, da se skli-
cujemo na dejstva (ponovno, mi smo jih imenovali argumenti oz. premise),
na katerih takšna trditev temelji. Seveda se lahko zgodi, da bo tisti, ki trditvi
oporeka, oporekal tudi dejstvom, s katerimi trditev utemeljujemo. Zato mo-
ramo pri sleherni argumentaciji misliti tudi že na pripravljalni korak, ki bo
zavrnil morebitne ugovore.
3. Mogoče je tudi, da bo naš nasprotnik dejstva, na katerih utemelju-
jemo svojo trditev, sicer sprejel kot točna oz. sprejemljiva, hotel pa bo vede-
ti, kako smo od teh dejstev prišli do naše trditve. V tretjem koraku moramo
torej poskrbeti za utemeljitev, ki pojasni, kako smo na podlagi uporabljenih
dejstev prišli do svoje trditve. Utemeljitev ima ponavadi obliko splošne trdi-
tve, ki se sklicuje na kako pravilo, splošno sprejet princip ali maksimo in ima
ponavadi obliko tipa »če (dejstva), potem (trditev)«. Utemeljitev torej deluje
kot nekakšen most med dejstvi in trditvijo in je po obliki (in definiciji) prav-
zaprav enaka splošni, neizrečeni premisi retoričnega silogizma. Je torej neka-
kšna občost, splošnost, skupno mesto (tistega, ki argumentira, in tistega, ki
mu je argumentacija namenjena) oz. topos.
Toulmin tudi sam ugotavlja, da je pogosto težko ločiti med dejstvi in
utemeljitvijo, saj lahko isti stavek (ista trditev) nekega jezika včasih izraža dej-
stva, spet drugič pa utemeljitev. Vendar pa je strukturno – v okviru danega
konkretnega argumenta – razlika več kot jasna: na dejstva se sklicujemo ek-
splicitno, na utemeljitev pa le implicitno (ne da bi jo vsakokrat, če nismo po
njej eksplicitno povprašani, ubesedili), saj bi vsakokratno sprotno ubesede-
nje utemeljitve preprosto onemogočalo komunikacijo, kakor jo poznamo v
vsakdanjem življenju.
Oglejmo si zdaj primer konstrukcije argumentacije po opisani
Toulminovi shemi. Ta shema je za naše namene, namene pedagoškega dis-
kurza, didaktično še posebej zanimiva, saj nam ne omogoča le konstrukcije
157
