Page 156 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 156
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
(66a) Vsi moški (M) so šovinisti (P) (zamolčana oz. neizrečena
premisa).
(66b) Ti (S) si moški (M) (izrečena premisa).
(66c) Ti (S) si šovinist (P) (izrečeni sklep).
(67a) Vse, kar je sladko (M), je slastno (P) (neizrečena premisa).
(67b) Jagode (S) so sladke (M) (izrečena premisa).
(67c) Jagode (S) so slastne (P) (izrečeni sklep).
(68a) Kdor se ne more upreti sladkarijam (M), se zredi (P) (neizre-
čena premisa).
(68b) Jaz (S) se ne morem upreti sladkarijam (M) (izrečena
premisa).
(68c) Jaz (S) sem se zredil (P) (izrečeni sklep).
Brez posebnega truda lahko opazimo, da na mestu višje (in neizrečene)
premise ponavadi nastopa kaka občost, nekaj splošno znanega ali vsaj sploš-
no sprejemljivega, nekakšno skupno mesto (celo stereotip, kliše) ali topos, ki
mora biti razumljiv in sprejemljiv vsaj za govorca in sogovorca (poslušalca)
– ponavadi pa tudi za širšo družbeno skupnost, ki ji govorec in sogovorec
(poslušalec) pripadata – sicer tovrstna argumentacija (z neizrečenimi argu-
menti oz. premisami) preprosto ne bi delovala. Lepota entimema je namreč
tudi v tem, da z zamolčanjem oz. tiho predpostavitvijo skupne (višje) premi-
se poslušalce (ne da bi to eksplicitno izrekel) povabi k aktivnemu sodelova-
nju: publika tako ni le pasivni sprejemnik govorčeve argumentacije, temveč
s tem, ko sama zapolni prazno mesto – manjkajočo premiso ali manjkajoči
sklep – v argumentaciji tudi aktivno sodeluje. Kar je, mimogrede bodi reče-
no, eden od pomembnih retoričnih mehanizmov, s katerim publiko pridobi-
mo na svojo stran.
Ko govorimo o pragmatičnih razsežnostih argumentacije oz. o argu-
mentaciji v vsakdanji govorici, moramo prav zato še posebej pazljivo razli-
kovati med argumentativno strukturo povedanega in njegovimi morebitnimi
retoričnimi učinki. Kako to dosežemo?
Leta 1958 je ameriški filozof Stephen Toulmin objavil vplivno, lahko bi
rekli celo epohalno knjigo, The Uses of Argument (Argumentativne rabe), v
kateri se ukvarja s konstrukcijo, rekonstrukcijo pa tudi veljavnostjo in kva-
liteto argumenta oz. argumentacije. Oglejmo si, korak za korakom, kakšen
156
(66a) Vsi moški (M) so šovinisti (P) (zamolčana oz. neizrečena
premisa).
(66b) Ti (S) si moški (M) (izrečena premisa).
(66c) Ti (S) si šovinist (P) (izrečeni sklep).
(67a) Vse, kar je sladko (M), je slastno (P) (neizrečena premisa).
(67b) Jagode (S) so sladke (M) (izrečena premisa).
(67c) Jagode (S) so slastne (P) (izrečeni sklep).
(68a) Kdor se ne more upreti sladkarijam (M), se zredi (P) (neizre-
čena premisa).
(68b) Jaz (S) se ne morem upreti sladkarijam (M) (izrečena
premisa).
(68c) Jaz (S) sem se zredil (P) (izrečeni sklep).
Brez posebnega truda lahko opazimo, da na mestu višje (in neizrečene)
premise ponavadi nastopa kaka občost, nekaj splošno znanega ali vsaj sploš-
no sprejemljivega, nekakšno skupno mesto (celo stereotip, kliše) ali topos, ki
mora biti razumljiv in sprejemljiv vsaj za govorca in sogovorca (poslušalca)
– ponavadi pa tudi za širšo družbeno skupnost, ki ji govorec in sogovorec
(poslušalec) pripadata – sicer tovrstna argumentacija (z neizrečenimi argu-
menti oz. premisami) preprosto ne bi delovala. Lepota entimema je namreč
tudi v tem, da z zamolčanjem oz. tiho predpostavitvijo skupne (višje) premi-
se poslušalce (ne da bi to eksplicitno izrekel) povabi k aktivnemu sodelova-
nju: publika tako ni le pasivni sprejemnik govorčeve argumentacije, temveč
s tem, ko sama zapolni prazno mesto – manjkajočo premiso ali manjkajoči
sklep – v argumentaciji tudi aktivno sodeluje. Kar je, mimogrede bodi reče-
no, eden od pomembnih retoričnih mehanizmov, s katerim publiko pridobi-
mo na svojo stran.
Ko govorimo o pragmatičnih razsežnostih argumentacije oz. o argu-
mentaciji v vsakdanji govorici, moramo prav zato še posebej pazljivo razli-
kovati med argumentativno strukturo povedanega in njegovimi morebitnimi
retoričnimi učinki. Kako to dosežemo?
Leta 1958 je ameriški filozof Stephen Toulmin objavil vplivno, lahko bi
rekli celo epohalno knjigo, The Uses of Argument (Argumentativne rabe), v
kateri se ukvarja s konstrukcijo, rekonstrukcijo pa tudi veljavnostjo in kva-
liteto argumenta oz. argumentacije. Oglejmo si, korak za korakom, kakšen
156
