Page 154 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 154
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
oz. partikularno publiko: niso torej ne univerzalni, ne splošni, tem-
več povsem naključni.
Za Aristotela vsa vednost, vsa mnenja in stališča temeljijo na že obstoje-
či vednosti, mnenjih in stališčih. In samo ta že obstoječa vednost, mnenja in
stališča so osnova, na podlagi katere lahko, s pomočjo sklepanja in argumen-
tiranja, pridemo do nove vednosti, novih mnenj in stališč. Argumente, s po-
močjo katerih lahko pridemo do te nove vednosti, pa Aristotel deli na kate-
gorične in na retorične silogizme.
V primeru kategoričnega silogizma nekaj (za)trdimo v obliki (ponava-
di) dveh ali več trditev (premis), iz teh trditev (premis) pa potem nujno sledi
sklep, ki mora biti resničen, če sta resnični tudi obe premisi. Ali še drugače,
povsem nemogoče, da bi bile premise resnične, sklep pa neresničen.
V strukturi silogizma ločimo višjo premiso, ki izraža neko že znano,
sprejeto oz. resnično dejstvo in služi kot izhodišče, s katerim dokazujemo oz.
potrjujemo trditev, ki jo izraža nižja premisa. Višja premisa zato vsebuje pre-
dikatni termin (P), ki opredeljuje tisto že znano, sprejeto oz. resnično, nižja
pa subjektni termin (S), katerega predikat je potrebno šele opredeliti oz. potr-
diti. Da bi to bilo mogoče, mora med obema premisama obstajati povezava,
to je srednji (ali posredovalni) termin M, ki se zato edini pojavlja v obeh pre-
misah, v sklepu pa ga ni, saj je bilo sklepanje že izvršeno in ni več potreben.
Shematično bi temeljno strukturo silogizma lahko ponazorili takole:
M – P
S – M
-------
S – P8
Recimo, da imamo premisi: Vsa mesta imajo mestno upravo in Ljubljana
je mesto. Iz teh dveh premis potem nujno sledi (nujen) sklep: Ljubljana ima
mestno upravo. In to ne glede na to, če v danem trenutku Ljubljana nima
mestne uprave – bodisi da je odstopila, bila odstavljena ali pa zaradi števil-
nih političnih nesoglasij preprosto ne deluje. Ne glede na naključna empirič-
na dejstva, torej.
Ta in takšna Aristotelova silogistika, naj še enkrat ponovimo, je bila
univerzalna, nujno in vedno veljavna, torej orodje znanosti, ki se je ukvarja-
lo s kategorijami, z vrstami bitnosti, ne pa s posamezniki, posameznostmi
8 Seveda so to le osnove osnov. Kako kompleksna je zgradba silogizma, si zaintere-
sirani lahko preberejo v izvrstnem univerzitetnem učbeniku Marka Uršiča in Olge
Markič, Osnove logike (2009).
154
oz. partikularno publiko: niso torej ne univerzalni, ne splošni, tem-
več povsem naključni.
Za Aristotela vsa vednost, vsa mnenja in stališča temeljijo na že obstoje-
či vednosti, mnenjih in stališčih. In samo ta že obstoječa vednost, mnenja in
stališča so osnova, na podlagi katere lahko, s pomočjo sklepanja in argumen-
tiranja, pridemo do nove vednosti, novih mnenj in stališč. Argumente, s po-
močjo katerih lahko pridemo do te nove vednosti, pa Aristotel deli na kate-
gorične in na retorične silogizme.
V primeru kategoričnega silogizma nekaj (za)trdimo v obliki (ponava-
di) dveh ali več trditev (premis), iz teh trditev (premis) pa potem nujno sledi
sklep, ki mora biti resničen, če sta resnični tudi obe premisi. Ali še drugače,
povsem nemogoče, da bi bile premise resnične, sklep pa neresničen.
V strukturi silogizma ločimo višjo premiso, ki izraža neko že znano,
sprejeto oz. resnično dejstvo in služi kot izhodišče, s katerim dokazujemo oz.
potrjujemo trditev, ki jo izraža nižja premisa. Višja premisa zato vsebuje pre-
dikatni termin (P), ki opredeljuje tisto že znano, sprejeto oz. resnično, nižja
pa subjektni termin (S), katerega predikat je potrebno šele opredeliti oz. potr-
diti. Da bi to bilo mogoče, mora med obema premisama obstajati povezava,
to je srednji (ali posredovalni) termin M, ki se zato edini pojavlja v obeh pre-
misah, v sklepu pa ga ni, saj je bilo sklepanje že izvršeno in ni več potreben.
Shematično bi temeljno strukturo silogizma lahko ponazorili takole:
M – P
S – M
-------
S – P8
Recimo, da imamo premisi: Vsa mesta imajo mestno upravo in Ljubljana
je mesto. Iz teh dveh premis potem nujno sledi (nujen) sklep: Ljubljana ima
mestno upravo. In to ne glede na to, če v danem trenutku Ljubljana nima
mestne uprave – bodisi da je odstopila, bila odstavljena ali pa zaradi števil-
nih političnih nesoglasij preprosto ne deluje. Ne glede na naključna empirič-
na dejstva, torej.
Ta in takšna Aristotelova silogistika, naj še enkrat ponovimo, je bila
univerzalna, nujno in vedno veljavna, torej orodje znanosti, ki se je ukvarja-
lo s kategorijami, z vrstami bitnosti, ne pa s posamezniki, posameznostmi
8 Seveda so to le osnove osnov. Kako kompleksna je zgradba silogizma, si zaintere-
sirani lahko preberejo v izvrstnem univerzitetnem učbeniku Marka Uršiča in Olge
Markič, Osnove logike (2009).
154
