Page 155 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 155
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza
oz. posameznimi primeri – in s tem kaj malo primerna za vsakodnevno ar-
gumentacijo, ki ima ponavadi opraviti z zelo konkretnimi posameznimi
primeri.
Tega se je dobro zavedal tudi Aristotel, zato je poleg logike (oz. analiti-
ke), ki velja za orodje znanosti, razvil tudi dialektiko (za razliko od logike, ki
obvladuje področje univerzalnega, stoji dialektika za stopničko nižje, saj ob-
vladuje področje splošnega, torej tistega, kar ni vedno nujno, predvsem pa
ne univerzalno) in retoriko (ki, za razliko od dialektike, stoji še za stopničko
niže, saj se ne ukvarja s splošnim, temveč le z verjetnim, torej s tistim, česar
ni mogoče dokazati na znanstven način kakor v logiki, temveč o stvareh le
prepričuje). Z dialektiko se na tem mestu ne moremo ukvarjati, smo pa ta šol-
ski uvod v osnove silogistike naredili zaradi retorike. Eno od temeljnih orodij
(oz. orožij) retorike (pa tudi argumentacije) je namreč prav silogizem, le da
tokrat ne gre za kategorični silogizem, kot v logiki, temveč za retorični silogi-
zem ali entimem. In v čem se retorični silogizem razlikuje od kategoričnega?
Najprej v tem, da ne operira z neovrgljivimi resnicami in nespornimi
dejstvi, temveč z verjetnostmi, s tistim, kar bi se neki konkretni publiki v neki
konkretni situaciji utegnilo zdeti verjetno. Retorični silogizem torej (le) prep-
ričuje, ne pa dokazuje in abstracto, ne glede na prostor in čas, tako kot kate-
gorični silogizem.
Retoričnemu silogizmu oz. entimemu pogosto pravimo tudi »nepravi
silogizem«, »nepopolni silogizem« ali »pohabljeni silogizem«, to pa zato (in
s tem se spet vračamo k primeroma (64) in (65)), ker lahko zamolčimo bodi-
si eno od njegovih premis bodisi sklep, tisto pač, za kar se nam (kot govor-
cem oz. tistim, ki argumentirajo) zdi, da je nesporno, vsem in splošno zna-
no ter kar imajo (po našem mnenju) najverjetneje v mislih tudi poslušalci
(od tod tudi ime entimem: en thymo – »v duši«, »v mislih«). Retorične silogiz-
me uporabljamo vsak dan, z njimi je prežeta vsa naša konverzacija, ki je, kot
smo omenili že na začetku, v dobršni meri pravzaprav vedno argumentacija.
Oglejmo si strukturo entimema na nekaj vsakdanjih primerih:
(66) Ti si moški, torej si šovinist.
(67) Jagode so slastne, zato ker so sladke.
(68) Malce sem se zredil. Ne morem se upreti slaščicam.
Če jih prevedemo v klasično silogistično obliko, so primeri (64)–(66)
videti takole:
155
oz. posameznimi primeri – in s tem kaj malo primerna za vsakodnevno ar-
gumentacijo, ki ima ponavadi opraviti z zelo konkretnimi posameznimi
primeri.
Tega se je dobro zavedal tudi Aristotel, zato je poleg logike (oz. analiti-
ke), ki velja za orodje znanosti, razvil tudi dialektiko (za razliko od logike, ki
obvladuje področje univerzalnega, stoji dialektika za stopničko nižje, saj ob-
vladuje področje splošnega, torej tistega, kar ni vedno nujno, predvsem pa
ne univerzalno) in retoriko (ki, za razliko od dialektike, stoji še za stopničko
niže, saj se ne ukvarja s splošnim, temveč le z verjetnim, torej s tistim, česar
ni mogoče dokazati na znanstven način kakor v logiki, temveč o stvareh le
prepričuje). Z dialektiko se na tem mestu ne moremo ukvarjati, smo pa ta šol-
ski uvod v osnove silogistike naredili zaradi retorike. Eno od temeljnih orodij
(oz. orožij) retorike (pa tudi argumentacije) je namreč prav silogizem, le da
tokrat ne gre za kategorični silogizem, kot v logiki, temveč za retorični silogi-
zem ali entimem. In v čem se retorični silogizem razlikuje od kategoričnega?
Najprej v tem, da ne operira z neovrgljivimi resnicami in nespornimi
dejstvi, temveč z verjetnostmi, s tistim, kar bi se neki konkretni publiki v neki
konkretni situaciji utegnilo zdeti verjetno. Retorični silogizem torej (le) prep-
ričuje, ne pa dokazuje in abstracto, ne glede na prostor in čas, tako kot kate-
gorični silogizem.
Retoričnemu silogizmu oz. entimemu pogosto pravimo tudi »nepravi
silogizem«, »nepopolni silogizem« ali »pohabljeni silogizem«, to pa zato (in
s tem se spet vračamo k primeroma (64) in (65)), ker lahko zamolčimo bodi-
si eno od njegovih premis bodisi sklep, tisto pač, za kar se nam (kot govor-
cem oz. tistim, ki argumentirajo) zdi, da je nesporno, vsem in splošno zna-
no ter kar imajo (po našem mnenju) najverjetneje v mislih tudi poslušalci
(od tod tudi ime entimem: en thymo – »v duši«, »v mislih«). Retorične silogiz-
me uporabljamo vsak dan, z njimi je prežeta vsa naša konverzacija, ki je, kot
smo omenili že na začetku, v dobršni meri pravzaprav vedno argumentacija.
Oglejmo si strukturo entimema na nekaj vsakdanjih primerih:
(66) Ti si moški, torej si šovinist.
(67) Jagode so slastne, zato ker so sladke.
(68) Malce sem se zredil. Ne morem se upreti slaščicam.
Če jih prevedemo v klasično silogistično obliko, so primeri (64)–(66)
videti takole:
155
