Page 153 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 153
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza
imajo manjvrednostni kompleks«. Predvsem zato, ker nikoli ne bi mog-
li v celoti preveriti in potrditi – s popolno indukcijo –, da imajo dejansko
vsi majhni, suhi in neatletski moški manjvrednostni kompleks. Uporaba
absolutnega kvantifikatorja vsi pa predpostavlja, da gre za sodbo, ki mora
biti nujno bodisi resnična bodisi neresnična. Kvantifikator večina resnično-
sti ali neresničnosti sodbe ne implicira s takšno nujnostjo, kajti, koliko pa
je večina: en več kot 50 %, 51 %, dve tretjini, tri četrtine? Odvisno od člove-
ka in konteksta (in morda še česa). Pa tudi če pristanemo na »objektivno«,
aritmetično večino: le kako naj izračunamo in nesporno potrdimo, da ima
50 % majhnih, suhih, neatletskih moških + 1 tak možakar res manjvredno-
stni kompleks? Ne moremo!
Te v večini primerov neizrečene, splošne oz. posplošene premise po-
temtakem ne izrekajo nikakršne resnice, temveč (le) aludirajo na verje-
tnost, na nekaj, kar se morda ne zdi niti mogoče, se pa zdi (sliši) verjetno.
Da bi bolje razumeli, zakaj je tako, moramo na hitro (in precej poe-
nostavljeno) preleteti Aristotelovo silogistiko7, ki je – tako ali drugače – v
ozadju slehernega našega sklepanja, logičnega in retoričnega, kakor tudi
argumentacije.
Oblikovanje in struktura argumenta oz. argumentacije
Aristotelovo teorijo sklepanja in argumentacije bi v grobem lahko razdeli-
li na tri dele:
a) logiko (ki jo najdemo predvsem v Prvih analitikah in Drugih anali-
tikah) – logični argumenti so univerzalni (in zato) nujni, torej ved-
no veljavni;
b) dialektiko (ki jo najdemo predvsem v Topikah in Sofističnih zavra-
čanjih) – dialektični argumenti niso univerzalni, temveč (le) sploš-
no sprejemljivi, kar pomeni, da dopuščajo izjeme; danes že skoraj
ponarodelo reklo, »Izjema potrjuje pravilo«, opredeljuje prav to ob-
močje splošnega: če nekaj lahko nastopa kot izjema, potem je to
prav zato, ker obstaja nekakšno pravilo, ki sicer ureja dogajanje na
tem področju;
c) retoriko (ki jo, seveda, najdemo v njegovi Retoriki, delno pa tudi v
Poetiki) – retorični argumenti niso ne univerzalni ne splošni, temveč
le verjetni, torej prepričljivi oz. prepričevalni za določeno konkretno
7 Podrobno razlago Aristotelove silogistike je mogoče najti v vsakem učbeniku logike,
različico digest pa tudi v Žagar Ž., 1997.
153
imajo manjvrednostni kompleks«. Predvsem zato, ker nikoli ne bi mog-
li v celoti preveriti in potrditi – s popolno indukcijo –, da imajo dejansko
vsi majhni, suhi in neatletski moški manjvrednostni kompleks. Uporaba
absolutnega kvantifikatorja vsi pa predpostavlja, da gre za sodbo, ki mora
biti nujno bodisi resnična bodisi neresnična. Kvantifikator večina resnično-
sti ali neresničnosti sodbe ne implicira s takšno nujnostjo, kajti, koliko pa
je večina: en več kot 50 %, 51 %, dve tretjini, tri četrtine? Odvisno od člove-
ka in konteksta (in morda še česa). Pa tudi če pristanemo na »objektivno«,
aritmetično večino: le kako naj izračunamo in nesporno potrdimo, da ima
50 % majhnih, suhih, neatletskih moških + 1 tak možakar res manjvredno-
stni kompleks? Ne moremo!
Te v večini primerov neizrečene, splošne oz. posplošene premise po-
temtakem ne izrekajo nikakršne resnice, temveč (le) aludirajo na verje-
tnost, na nekaj, kar se morda ne zdi niti mogoče, se pa zdi (sliši) verjetno.
Da bi bolje razumeli, zakaj je tako, moramo na hitro (in precej poe-
nostavljeno) preleteti Aristotelovo silogistiko7, ki je – tako ali drugače – v
ozadju slehernega našega sklepanja, logičnega in retoričnega, kakor tudi
argumentacije.
Oblikovanje in struktura argumenta oz. argumentacije
Aristotelovo teorijo sklepanja in argumentacije bi v grobem lahko razdeli-
li na tri dele:
a) logiko (ki jo najdemo predvsem v Prvih analitikah in Drugih anali-
tikah) – logični argumenti so univerzalni (in zato) nujni, torej ved-
no veljavni;
b) dialektiko (ki jo najdemo predvsem v Topikah in Sofističnih zavra-
čanjih) – dialektični argumenti niso univerzalni, temveč (le) sploš-
no sprejemljivi, kar pomeni, da dopuščajo izjeme; danes že skoraj
ponarodelo reklo, »Izjema potrjuje pravilo«, opredeljuje prav to ob-
močje splošnega: če nekaj lahko nastopa kot izjema, potem je to
prav zato, ker obstaja nekakšno pravilo, ki sicer ureja dogajanje na
tem področju;
c) retoriko (ki jo, seveda, najdemo v njegovi Retoriki, delno pa tudi v
Poetiki) – retorični argumenti niso ne univerzalni ne splošni, temveč
le verjetni, torej prepričljivi oz. prepričevalni za določeno konkretno
7 Podrobno razlago Aristotelove silogistike je mogoče najti v vsakem učbeniku logike,
različico digest pa tudi v Žagar Ž., 1997.
153
