Page 161 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 161
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza
Kriteriji veljavnosti argumentiranja
In zdaj morda najpomembnejše vprašanje: kdaj je argumentacija veljavna?
Za Toulmina, kadar sta izpolnjena naslednja dva pogoja:
1. Če smo sledili vsem korakom, ki jih argumentativna shema oz.
model predvideva, to pomeni,
a) če smo trditev utemeljili na dejstvih,
b) utemeljitvi (če je potrebno) priskrbeli oporo,
c) trditev pa (če je potrebno) z ustreznim kvalifikatorjem omilili.
2. Če je utemeljitev, ki smo jo uporabili za prehod od dejstev k tr-
ditvi, ustrezna in avtoritativna. Utemeljitev je ustrezna, če upra-
vičuje prehod od dejstev k trditvi (če je torej tematsko/vsebinsko
primerna), in avtoritativna, če je kot taka (kot utemeljujoča pre-
hod od dejstev k trditvi) tudi takoj sprejeta ali pa svojo avtoriteto
prejme od opore.
Veljavnost argumentacije je po Toulminu vsaj delno tudi stvar oblike
(vse veljavne argumentacije morajo imeti enako obliko, kar z drugimi bese-
dami povedano pomeni le, da morajo upoštevati vse korake, ki jih argumen-
tativna shema predvideva), delno pa stvar vsebine: utemeljitve in opore se od
področja do področja – ali v Toulminovi terminologiji, od enega »argumen-
tativnega polja« do drugega – pač nujno razlikujejo. Naj gre za estetske nor-
me, moralne sodbe, matematične aksiome ali pa vsakodnevne trivialnosti,
struktura argumentacije bo (in mora biti) vedno enaka, očitno pa je, da se
bodo (in se tudi morajo) med seboj razlikovale utemeljitve in opore. Razlog
je očiten: moralne maksime pač ne morejo utemeljevati prehoda od dejstev k
trditvi (ali od premis k sklepu oz. od argumenta k sklepu), npr. v matematiki,
kakor tudi matematika ne more biti pravilo utemeljevanja v vsakdanjem ar-
gumentiranju o pogosto povsem trivialnih stvareh, kakršne najdemo v pri-
merih (48) ali (49).
Seveda pa Toulminove zahteve, da morajo imeti veljavne argumenta-
cije enako obliko (da morajo potekati v skladu z isto shemo), ne smemo za-
menjevati z logično (analitično) argumentacijo, kjer je veljavnost sklepanja
izključno stvar logične oblike, ne glede na vsebino: v analitični argumen-
taciji nam sklep pravzaprav ne pove nič novega (kar je vedel že Aristotel),
temveč, na neki način, le preformulira premisi, medtem ko v neanalitič-
ni argumentaciji (argumentaciji, kot jo poznamo iz vsakdanjega življenja)
161
Kriteriji veljavnosti argumentiranja
In zdaj morda najpomembnejše vprašanje: kdaj je argumentacija veljavna?
Za Toulmina, kadar sta izpolnjena naslednja dva pogoja:
1. Če smo sledili vsem korakom, ki jih argumentativna shema oz.
model predvideva, to pomeni,
a) če smo trditev utemeljili na dejstvih,
b) utemeljitvi (če je potrebno) priskrbeli oporo,
c) trditev pa (če je potrebno) z ustreznim kvalifikatorjem omilili.
2. Če je utemeljitev, ki smo jo uporabili za prehod od dejstev k tr-
ditvi, ustrezna in avtoritativna. Utemeljitev je ustrezna, če upra-
vičuje prehod od dejstev k trditvi (če je torej tematsko/vsebinsko
primerna), in avtoritativna, če je kot taka (kot utemeljujoča pre-
hod od dejstev k trditvi) tudi takoj sprejeta ali pa svojo avtoriteto
prejme od opore.
Veljavnost argumentacije je po Toulminu vsaj delno tudi stvar oblike
(vse veljavne argumentacije morajo imeti enako obliko, kar z drugimi bese-
dami povedano pomeni le, da morajo upoštevati vse korake, ki jih argumen-
tativna shema predvideva), delno pa stvar vsebine: utemeljitve in opore se od
področja do področja – ali v Toulminovi terminologiji, od enega »argumen-
tativnega polja« do drugega – pač nujno razlikujejo. Naj gre za estetske nor-
me, moralne sodbe, matematične aksiome ali pa vsakodnevne trivialnosti,
struktura argumentacije bo (in mora biti) vedno enaka, očitno pa je, da se
bodo (in se tudi morajo) med seboj razlikovale utemeljitve in opore. Razlog
je očiten: moralne maksime pač ne morejo utemeljevati prehoda od dejstev k
trditvi (ali od premis k sklepu oz. od argumenta k sklepu), npr. v matematiki,
kakor tudi matematika ne more biti pravilo utemeljevanja v vsakdanjem ar-
gumentiranju o pogosto povsem trivialnih stvareh, kakršne najdemo v pri-
merih (48) ali (49).
Seveda pa Toulminove zahteve, da morajo imeti veljavne argumenta-
cije enako obliko (da morajo potekati v skladu z isto shemo), ne smemo za-
menjevati z logično (analitično) argumentacijo, kjer je veljavnost sklepanja
izključno stvar logične oblike, ne glede na vsebino: v analitični argumen-
taciji nam sklep pravzaprav ne pove nič novega (kar je vedel že Aristotel),
temveč, na neki način, le preformulira premisi, medtem ko v neanalitič-
ni argumentaciji (argumentaciji, kot jo poznamo iz vsakdanjega življenja)
161
