Page 150 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 150
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
Računalnik ne more v vsem posnemati ustvarjalnih procesov člo-
veškega razuma (sklep).
Seveda pa argumentacija v vsakdanji govorici ponavadi ne deluje
tako poenostavljeno šolsko. Pravzaprav ni nikoli tako premočrtna, da bi
argumentu ali dvema sledil že kar sklep, ampak so argumenti in premi-
se raztreseni po besedilu in pomešani z elementi, ki – strogo vzeto – nima-
jo argumentativne teže (imajo pa morda retorično, prepričevalno). Seveda
lahko bistveno pripomorejo k prepričljivosti besedila, ampak, kakor smo
že večkrat poudarili, prepričljivost še ni (nujno) tudi argumentiranost.
Oglejmo si tak primer.
(63) »V zvezi s pismom g. X o tem, zakaj ženske ne spadajo v obo-
rožene sile:
Kot ženska nimam nikakršne želje, da bi bila del oboroženih sil.
Toda ženskam, ki želijo oponašati moške in se pridružiti njihovi
nasilni mitologiji, bi morali to omogočiti, četudi imajo, kot pravi
g. X, 'fizične probleme, ki jih moški nimajo'.
Domnevam, da g. X govori o menstruaciji, za katero obstaja učin-
kovita rešitev in ki dela ženske – ker morajo biti fleksibilne in se
prilagajati spremembam skozi ves mesec – psihološko močnejše
od večine moških.
In ne nazadnje, strinjam se s priponko, ki sem jo videla pred krat-
kim: 'Vojna je zavidanje menstruacije'.
Spravite jo med svojo prtljago, g. X.«
Nedvomno imamo v zgornjem primeru opraviti – gledano s strogo ar-
gumentativnega stališča –z mnogo kontekstualnega in stilističnega balasta.
Ampak, prav ta »balast« je tisto, kar v pragmatiki (pa tudi retoriki) šte-
je, tisto, kar pragmatiko kot vedo, ki naj bi se ukvarjala z razmerjem med
znaki in njihovimi uporabniki, najbolj zanima. Prav zato je še toliko po-
membneje, da se naučimo ločevati med prepričevanjem (ki je stvar retori-
ke in kjer so dovoljena dobesedno vsa sredstva; če so le učinkovita in se zdi-
jo publiki sprejemljiva oz. dopustna) in argumentacijo (ki, prav zato, ker je
v retoriki načelno dovoljeno vse in torej ne moremo nikoli zagotovo vede-
ti, kaj je bilo tisto, kar je dejansko prepričalo, zahteva spoštovanje nekaterih
osnovnih pravil podkrepljevanja in utemeljevanja povedanega).
150
Računalnik ne more v vsem posnemati ustvarjalnih procesov člo-
veškega razuma (sklep).
Seveda pa argumentacija v vsakdanji govorici ponavadi ne deluje
tako poenostavljeno šolsko. Pravzaprav ni nikoli tako premočrtna, da bi
argumentu ali dvema sledil že kar sklep, ampak so argumenti in premi-
se raztreseni po besedilu in pomešani z elementi, ki – strogo vzeto – nima-
jo argumentativne teže (imajo pa morda retorično, prepričevalno). Seveda
lahko bistveno pripomorejo k prepričljivosti besedila, ampak, kakor smo
že večkrat poudarili, prepričljivost še ni (nujno) tudi argumentiranost.
Oglejmo si tak primer.
(63) »V zvezi s pismom g. X o tem, zakaj ženske ne spadajo v obo-
rožene sile:
Kot ženska nimam nikakršne želje, da bi bila del oboroženih sil.
Toda ženskam, ki želijo oponašati moške in se pridružiti njihovi
nasilni mitologiji, bi morali to omogočiti, četudi imajo, kot pravi
g. X, 'fizične probleme, ki jih moški nimajo'.
Domnevam, da g. X govori o menstruaciji, za katero obstaja učin-
kovita rešitev in ki dela ženske – ker morajo biti fleksibilne in se
prilagajati spremembam skozi ves mesec – psihološko močnejše
od večine moških.
In ne nazadnje, strinjam se s priponko, ki sem jo videla pred krat-
kim: 'Vojna je zavidanje menstruacije'.
Spravite jo med svojo prtljago, g. X.«
Nedvomno imamo v zgornjem primeru opraviti – gledano s strogo ar-
gumentativnega stališča –z mnogo kontekstualnega in stilističnega balasta.
Ampak, prav ta »balast« je tisto, kar v pragmatiki (pa tudi retoriki) šte-
je, tisto, kar pragmatiko kot vedo, ki naj bi se ukvarjala z razmerjem med
znaki in njihovimi uporabniki, najbolj zanima. Prav zato je še toliko po-
membneje, da se naučimo ločevati med prepričevanjem (ki je stvar retori-
ke in kjer so dovoljena dobesedno vsa sredstva; če so le učinkovita in se zdi-
jo publiki sprejemljiva oz. dopustna) in argumentacijo (ki, prav zato, ker je
v retoriki načelno dovoljeno vse in torej ne moremo nikoli zagotovo vede-
ti, kaj je bilo tisto, kar je dejansko prepričalo, zahteva spoštovanje nekaterih
osnovnih pravil podkrepljevanja in utemeljevanja povedanega).
150
