Page 147 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 147
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza

¬r g ¬q
/.: p

argumentativna oblika argumenta 2
pgq
p

/.: q
Takoj ko je dopolnjenih vseh šest korakov abstrakcije, lahko logiki su-

vereno razlikujejo med veljavnimi in neveljavnimi argumentativnimi obli-
kami (kar z njihove perspektive seveda pomeni, da lahko ločijo tudi veljav-
ne od neveljavnih argumentov). Argumentativna oblika je tako veljavna, če
ni nobena od njenih substitutivnih instanc argument, katerega premisi bi bili
resnični, sklep pa neresničen. Npr. (prevedeno spet v »naravni« jezik):

(59) Če je šolstvo močno, potem je močna tudi država.
Šolstvo je močno.
-----------------------
Država je močna.

Je pa povsem mogoče, da iz neresničnih premis »sledi« resničen sklep.
Tako kot, npr., v sledečem (namerno pretiranem) primeru:

(60) Janez Drnovšek je človek.
Ludvik XIV je bil opica.
Trbovlje so glavno mesto Slovenije.
Nekateri ljudje niso smrtni.
Kadar dežuje, vedno sije sonce.
Vsi ljudje so smrtni.
Torej

Janez Drnovšek je smrten.
V vsakdanjem življenju (ponavadi) nikoli ne sklepamo tako in še toli-

ko manj argumentiramo. Relativno pogosto pa lahko srečamo argumentaci-
je, kot je sledeča:

(61) »Vsi nuklearni reaktorji predstavljajo veliko tveganje.
Nuklearni reaktorji so namreč zelo kompleksne tehnološke

147
   142   143   144   145   146   147   148   149   150   151   152