Page 146 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 146
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
logičnih mehanizmov), je stavek kot »Tina je bila po nakupih« lahko ali re-
sničen ali neresničen. Stavčna variabla »S« ima torej dve možni resnično-
stni vrednosti: »resnično« in »neresnično«. Dve ali več stavčnih variabel je
lahko z logičnimi konstantami povezanih v stavek, katerega resničnostno
vrednost določajo resničnostne vrednosti stavkov, ki ga sestavljajo, in po-
men logičnih konstant, ki jih povezujejo. Da bi ugotovili, kakšen vpliv ima
pomen logičnih konstant na resničnostno vrednost stavka, se vpliv logič-
nih konstant ponavadi izračunava v okviru t. i. »resničnostnih tabel«. Te ta-
bele nam pokažejo, katere resničnostne vrednosti sestavljeni stavek pridobi
na osnovi možnih resničnostnih vrednosti svojih sestavnih delov. Tako je,
npr., resničnostna vrednost stavka »Tina ni bila po nakupih« neresnična, če
je stavek »Tina je bila po nakupih« resničen, in resnična, če je stavek »Tina
je bila po nakupih« neresničen.
No, kakor koli že, tudi po petem koraku abstrakcije imamo še ved-
no (čeprav že v zelo omejeni ali vsaj togi obliki) opraviti s specifičnimi ar-
gumenti na specifično temo. In ker se logika ne ukvarja s posameznimi,
konkretnimi entitetami, temveč le s skupinami, razredi entitet (dejstvo, ki
je morda najbolj v nasprotju z argumentacijo v vsakdanjem življenju in
vsakdanjim življenjem samim), je šesti korak abstrakcije ključen za logič-
no teorijo.
VI) V šestem koraku abstrakcije so namreč posamezni argumen-
ti interpretirani (le) kot instance argumentativnih oblik. In kaj to pome-
ni? Preprosto, specifične (posamične) argumente na specifične (posamič-
ne) teme (kar je temelj argumentiranja v vsakdanji govorici) logika vidi le
kot instance, kot udejanjenja povsem formalnih razporeditev premis in skle-
pa. V zapisu teh argumentativnih oblik tako ne nastopajo več variable A, B
ali C (ki jim je še pripisan konkreten pomen), temveč variable p, q, r idr., ki
lahko nadomestijo kateri koli deklarativni stavek (ne le tiste, ki so (bili) pri-
pisani A, B in C). In ker variable niso stavki (ampak le nastopajo namesto
njih oz. na njihovem mestu), tudi nimajo nikakršne resničnostne vrednosti:
resnične ali neresnične postanejo le, če jih nadomestimo s stavki. To seve-
da pomeni, da logika posamezne, konkretne argumente obravnava le kot
substitutivne instance oz. zapolnitve abstraktnih vzorcev sklepanja. Oba
argumenta iz našega primera lahko tako vidimo kot substitutivni instanci
oz. (možni) zapolnitvi tehle (abstraktnih) argumentativnih oblik:
argumentativna oblika argumenta 1
pVq
¬r
146
logičnih mehanizmov), je stavek kot »Tina je bila po nakupih« lahko ali re-
sničen ali neresničen. Stavčna variabla »S« ima torej dve možni resnično-
stni vrednosti: »resnično« in »neresnično«. Dve ali več stavčnih variabel je
lahko z logičnimi konstantami povezanih v stavek, katerega resničnostno
vrednost določajo resničnostne vrednosti stavkov, ki ga sestavljajo, in po-
men logičnih konstant, ki jih povezujejo. Da bi ugotovili, kakšen vpliv ima
pomen logičnih konstant na resničnostno vrednost stavka, se vpliv logič-
nih konstant ponavadi izračunava v okviru t. i. »resničnostnih tabel«. Te ta-
bele nam pokažejo, katere resničnostne vrednosti sestavljeni stavek pridobi
na osnovi možnih resničnostnih vrednosti svojih sestavnih delov. Tako je,
npr., resničnostna vrednost stavka »Tina ni bila po nakupih« neresnična, če
je stavek »Tina je bila po nakupih« resničen, in resnična, če je stavek »Tina
je bila po nakupih« neresničen.
No, kakor koli že, tudi po petem koraku abstrakcije imamo še ved-
no (čeprav že v zelo omejeni ali vsaj togi obliki) opraviti s specifičnimi ar-
gumenti na specifično temo. In ker se logika ne ukvarja s posameznimi,
konkretnimi entitetami, temveč le s skupinami, razredi entitet (dejstvo, ki
je morda najbolj v nasprotju z argumentacijo v vsakdanjem življenju in
vsakdanjim življenjem samim), je šesti korak abstrakcije ključen za logič-
no teorijo.
VI) V šestem koraku abstrakcije so namreč posamezni argumen-
ti interpretirani (le) kot instance argumentativnih oblik. In kaj to pome-
ni? Preprosto, specifične (posamične) argumente na specifične (posamič-
ne) teme (kar je temelj argumentiranja v vsakdanji govorici) logika vidi le
kot instance, kot udejanjenja povsem formalnih razporeditev premis in skle-
pa. V zapisu teh argumentativnih oblik tako ne nastopajo več variable A, B
ali C (ki jim je še pripisan konkreten pomen), temveč variable p, q, r idr., ki
lahko nadomestijo kateri koli deklarativni stavek (ne le tiste, ki so (bili) pri-
pisani A, B in C). In ker variable niso stavki (ampak le nastopajo namesto
njih oz. na njihovem mestu), tudi nimajo nikakršne resničnostne vrednosti:
resnične ali neresnične postanejo le, če jih nadomestimo s stavki. To seve-
da pomeni, da logika posamezne, konkretne argumente obravnava le kot
substitutivne instance oz. zapolnitve abstraktnih vzorcev sklepanja. Oba
argumenta iz našega primera lahko tako vidimo kot substitutivni instanci
oz. (možni) zapolnitvi tehle (abstraktnih) argumentativnih oblik:
argumentativna oblika argumenta 1
pVq
¬r
146
