Page 145 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza

S: Tina je bila po nakupih.
R: Nakupljeno je v hladilniku.

argument 1
premise: B ali C; ne F; če ne F, potem ne C
sklep: B
argument 2
premisi: če S, potem R; S

sklep: R

V) V petem koraku abstrakcije tudi logično pomembne izraze iz vsak-
danje govorice nadomestijo logične konstante, v obliki logičnih simbolov in
s standardiziranim pomenom. S tem izginejo še zadnji sledovi vsakdanje
govorice kot »in«, »ali« ali »če ... potem«. Pomen teh logičnih konstant je
natančno opredeljen oz. določen v simbolni logiki, vendar se s tem na tem
mestu ne moremo posebej ukvarjati. Omenimo le, kako se nekateri od teh
»logično pomembnih izrazov« prevajajo v logične konstante: V simbolizira
»ali«, g simbolizira »če ... potem« in ¬ simbolizira »ne«. Če še za sklep upo-
rabimo simbol /.:, potem lahko naš primer zapišemo takole:

argument 1
BVC
¬F
¬F g ¬C
/.: B

argument 2
SgR
S

/.: R

Logične konstante, ki nastopajo v tem primeru, so ¬ (negacija), V (dis-
junkcija) in g (materialna implikacija), še ena pomembna logična kon-
stanta, brez katere v logiki ne gre, pa je konjunkcija ali logični ekvivalent
veznika »in«. Pomen teh logičnih konstant je v logiki definiran veliko bolj
strogo in togo kot pomen njihovih »ustreznikov« v naravnem jeziku. To pa
zato, ker je njihov pomen tesno povezan z logičnim konceptom resnično-
stne vrednosti. Kaj to pomeni?

V nekaj besedah: če izhajamo iz binarnega koncepta resničnostne vred-
nosti (so seveda tudi drugačni, toda namen te knjige ni podrobna razlaga

145