Page 144 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 144
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
Za večerjo naj bi jedli ali govedino ali tuno. V hladilniku ni ribe.
Če v hladilniku ni ribe, ne bomo jedli tune. Torej bomo jedli
govedino.
Če je Tina že bila po nakupih, potem je nakupljeno v hladilniku.
Tina je že bila po nakupih. Torej je nakupljeno v hladilniku.
III) Tretja abstrakcija vključuje predstavitev argumentacije v standar-
dizirani obliki. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da se moramo
odpovedati (morebitnim) različnim ubeseditvam iste informacije, tako da so
stavki oz. trditve formulirane na enak (uniformen) način, ki mu dodamo le
še indikatorja premisa in sklep. V standardizirani obliki bi naš argument
zdaj izgledal nekako takole:
argument 1
premisa: Jedli bomo govedino ali jedli bomo tuno.
premisa: Ni ribe.
premisa: Če ni ribe, ne bomo jedli tune.
sklep: Jedli bomo govedino.
argument 2
premisa: Če je Tina bila po nakupih, potem je nakupljeno v hladilniku.
premisa: Tina je bila po nakupih.
sklep: Nakupljeno je v hladilniku.
IV) Četrti korak abstrakcije argument preoblikuje tako, da poudari
izraze, ki imajo za logiko poseben pomen , npr. besede, ki povezujejo stav-
ke, kot »in«, »ali«, »če ... potem« ali »ne/ni«. Posamezni stavki nastopijo v
okrajšani obliki, medtem ko so logično pomembne besede (logični vezniki,
katerih definicija ni enaka homonimno zvenečim veznikom vsakdanjega
jezika) kot »in«, »ali«, »če ... potem« zapisane v celoti, tako da jih je mogoče
jasno ločiti od vsebinskega dela stavkov, ki sestavljajo argument. Na tej sto-
pnji abstrakcije postane povsem nepomembno, kako bi bil argument ubese-
den v slovenščini ali kakem drugem jeziku. Stavke lahko zato nadomestimo
s poljubnimi velikimi črkami (A, B, C itn.), da le isti stavek vedno zastopa
ista črka. Naš primer bi bil okrajšan videti takole:
okrajšave
B: Jedli bomo govedino.
C: Jedli bomo tuno.
F: Je riba.
144
Za večerjo naj bi jedli ali govedino ali tuno. V hladilniku ni ribe.
Če v hladilniku ni ribe, ne bomo jedli tune. Torej bomo jedli
govedino.
Če je Tina že bila po nakupih, potem je nakupljeno v hladilniku.
Tina je že bila po nakupih. Torej je nakupljeno v hladilniku.
III) Tretja abstrakcija vključuje predstavitev argumentacije v standar-
dizirani obliki. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da se moramo
odpovedati (morebitnim) različnim ubeseditvam iste informacije, tako da so
stavki oz. trditve formulirane na enak (uniformen) način, ki mu dodamo le
še indikatorja premisa in sklep. V standardizirani obliki bi naš argument
zdaj izgledal nekako takole:
argument 1
premisa: Jedli bomo govedino ali jedli bomo tuno.
premisa: Ni ribe.
premisa: Če ni ribe, ne bomo jedli tune.
sklep: Jedli bomo govedino.
argument 2
premisa: Če je Tina bila po nakupih, potem je nakupljeno v hladilniku.
premisa: Tina je bila po nakupih.
sklep: Nakupljeno je v hladilniku.
IV) Četrti korak abstrakcije argument preoblikuje tako, da poudari
izraze, ki imajo za logiko poseben pomen , npr. besede, ki povezujejo stav-
ke, kot »in«, »ali«, »če ... potem« ali »ne/ni«. Posamezni stavki nastopijo v
okrajšani obliki, medtem ko so logično pomembne besede (logični vezniki,
katerih definicija ni enaka homonimno zvenečim veznikom vsakdanjega
jezika) kot »in«, »ali«, »če ... potem« zapisane v celoti, tako da jih je mogoče
jasno ločiti od vsebinskega dela stavkov, ki sestavljajo argument. Na tej sto-
pnji abstrakcije postane povsem nepomembno, kako bi bil argument ubese-
den v slovenščini ali kakem drugem jeziku. Stavke lahko zato nadomestimo
s poljubnimi velikimi črkami (A, B, C itn.), da le isti stavek vedno zastopa
ista črka. Naš primer bi bil okrajšan videti takole:
okrajšave
B: Jedli bomo govedino.
C: Jedli bomo tuno.
F: Je riba.
144
