Page 139 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.

argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza

Argumentativni vezniki so torej tisti, ki nam v besedilu, zlasti dalj-
šem, lahko pomagajo ločiti med argumenti in sklepi oz. nam sploh poma-
gajo odkriti, kje (če sploh) se skrivajo argumenti in kje sklepi. Poleg že ome-
njenih dveh naj naštejemo le še nekaj najpogostejših:

zato (ker),
namreč,
kakor kaže,
kakor izhaja iz,
iz razloga (ker) pred argumenti in

torej,
potemtakem,
zaradi vseh teh razlogov,
iz tega sledi,
izhajajoč iz tega lahko sklepamo,
je jasno (da),
kar dokazuje (da) pred sklepi.

Tu (še posebej pri prvi skupini) pa takoj nastopi majcen (terminološki)
problem. Ta jezikovna pomagala namreč lahko uvajajo tako argument kot
pojasnilo, med argumentom in pojasnilom pa je temeljna razlika: medtem
ko argument utemeljuje oz. podpira neko (bolj ali manj neznano, še nespre-
jeto) trditev (sklep), pojasnilo neko (bolj ali manj že znano) trditev le dodat-
no razlaga oz. pojasnjuje.

Oglejmo si to subtilno razliko na nekaj primerih:

(52) Okna so bila zaprta vse poletje in vreme je bilo vroče in vla-
žno. Zato soba smrdi po trohnobi in plesni.

Uporaba veznika zato, ki smo ga opredelili kot argumentativnega, nas
utegne napeljati na misel, da gre za argumentacijo, za sosledje argumenta
in sklepa. Kar pa ni nujno.

Recimo, da smo se z osebo B znašli v sobi, kjer smrdi po trohno-
bi in plesni, in to tudi glasno povemo. B pa nam odgovori z (52). V tem
primeru ne gre za argumentacijo, temveč za preprosto pojasnilo, ekspli-
kacijo ali razlago. Ali je neko sosledje izjav argumentacija ali pojasni-
lo, je najpogosteje odvisno od konteksta: če govorimo o nekem konkret-
nem, že opaženem (in znanem) dejstvu, gre najverjetneje za pojasnilo (tega

139