Page 135 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 135
argumentiranost kot konstitutivni element pedagoškega diskurza
Opirajoč se na različne argumentativne teorije, še zlasti na zelo razšir-
jeno teorijo t. i. pragma-dialektike van Eemerena in Grootendorsta (1996;
2004), bi lahko argumentacijo kar najsplošneje (in ne za potrebe kakega
specifičnega »argumentativnega polja« oz. področja argumentiranja) opre-
delili takole:
»Argumentacija je racionalna, jezikovna in družbena dejavnost,
katere namen je narediti kako stališče za poslušalca ali bralca bolj
ali manj sprejemljivo oz. bolj ali manj nesprejemljivo.«
Če se vam zdi definicija nekako samoumevna, naj takoj poskrbimo za
razbitje te iluzije, ki nas bo obenem zapeljalo tudi globlje v polje argumen-
tacije in argumentativne teorije.
Torej: argumentacija je razumska. Kaj to pomeni? Kako naj to razu-
memo? Morda predvsem v kontekstu ločevanja retorike in argumentacije.
Retorika kot spretnost prepričevanja (in ne le – ali celo predvsem ne – kot
umetnost ali veščina dobrega in pravilnega govorjenja) je vse (pre)pogos-
to razumljena kar kot argumentacija sama, medtem ko se argumentativ-
na teorija dandanes retorike še vedno bolj ali manj otepa.1 Argumentacija
seveda je prepričevanje, ki je nastalo in izšlo iz polja retorike, ni pa (vsako)
prepričevanje že tudi argumentacija (če želimo ohraniti nekaj epistemolo-
ško ključnih konceptualnih razlik). Poleg »racionalnega« elementa, logosa,
katerega privilegirano mesto je silogizem (tudi retorični silogizem ali enti-
mem), retorika pozna še dva domnevno »neracionalna« prepričevalna po-
stopka, sredstvi ali načina, ethos in pathos, in oba sta logosu funkcionalno
povsem enakovredna (nekaj o njiju je bilo povedanega že v poglavju 2.). V
kontekstu retorike, seveda. Izključno od konkretne situacije – trenutka, v
katerem govorimo, publike in vsaj še našega poznavanja »materije«, o kateri
gre beseda – je odvisno, za katerega se bomo odločili. Kar kaže, da nikakor
1 Enega od poskusov smiselnega povezovanja med obema poljema predstavlja tudi
model retorične argumentacije Cristopherja Tindala, ki retorični pristop k argu-
mentaciji pojmuje kot ključnega, kadar gre za razumevanje argumentacije kot ko-
munikacijske prakse: »Toda za dobro argumentacijo je /.../ ključno razumevanje, na
kakšne načine argumente izkusimo in kako publika sodeluje z razpravljavci v argu-
mentativni situaciji ...« (Tindale, 2004: xii, prevod avtorji). Omeniti velja tudi danes
precej uveljavljeno teorijo o pragma-dialektiki, ki je bila v svojih začetkih izrazito
nenaklonjena obravnavi retorike v kontekstu argumentacije, v zadnjih konceptu-
alizacijah pa retorične principe enakovredno z dialektičnimi prvinami vključuje v
koncept t. i. strateškega manevriranja (strategic manoeuvring). Prim. van Eemeren
in Grootendorst, 2004. Več o kompleksnem razmerju med retoriko in argumentaci-
jo, njunih historičnih in konceptualnih razhajanjih ter zbliževanjih je mogoče pre-
brati tudi v Handbook of Argumentation Theory (van Eemeren idr., 2014).
135
Opirajoč se na različne argumentativne teorije, še zlasti na zelo razšir-
jeno teorijo t. i. pragma-dialektike van Eemerena in Grootendorsta (1996;
2004), bi lahko argumentacijo kar najsplošneje (in ne za potrebe kakega
specifičnega »argumentativnega polja« oz. področja argumentiranja) opre-
delili takole:
»Argumentacija je racionalna, jezikovna in družbena dejavnost,
katere namen je narediti kako stališče za poslušalca ali bralca bolj
ali manj sprejemljivo oz. bolj ali manj nesprejemljivo.«
Če se vam zdi definicija nekako samoumevna, naj takoj poskrbimo za
razbitje te iluzije, ki nas bo obenem zapeljalo tudi globlje v polje argumen-
tacije in argumentativne teorije.
Torej: argumentacija je razumska. Kaj to pomeni? Kako naj to razu-
memo? Morda predvsem v kontekstu ločevanja retorike in argumentacije.
Retorika kot spretnost prepričevanja (in ne le – ali celo predvsem ne – kot
umetnost ali veščina dobrega in pravilnega govorjenja) je vse (pre)pogos-
to razumljena kar kot argumentacija sama, medtem ko se argumentativ-
na teorija dandanes retorike še vedno bolj ali manj otepa.1 Argumentacija
seveda je prepričevanje, ki je nastalo in izšlo iz polja retorike, ni pa (vsako)
prepričevanje že tudi argumentacija (če želimo ohraniti nekaj epistemolo-
ško ključnih konceptualnih razlik). Poleg »racionalnega« elementa, logosa,
katerega privilegirano mesto je silogizem (tudi retorični silogizem ali enti-
mem), retorika pozna še dva domnevno »neracionalna« prepričevalna po-
stopka, sredstvi ali načina, ethos in pathos, in oba sta logosu funkcionalno
povsem enakovredna (nekaj o njiju je bilo povedanega že v poglavju 2.). V
kontekstu retorike, seveda. Izključno od konkretne situacije – trenutka, v
katerem govorimo, publike in vsaj še našega poznavanja »materije«, o kateri
gre beseda – je odvisno, za katerega se bomo odločili. Kar kaže, da nikakor
1 Enega od poskusov smiselnega povezovanja med obema poljema predstavlja tudi
model retorične argumentacije Cristopherja Tindala, ki retorični pristop k argu-
mentaciji pojmuje kot ključnega, kadar gre za razumevanje argumentacije kot ko-
munikacijske prakse: »Toda za dobro argumentacijo je /.../ ključno razumevanje, na
kakšne načine argumente izkusimo in kako publika sodeluje z razpravljavci v argu-
mentativni situaciji ...« (Tindale, 2004: xii, prevod avtorji). Omeniti velja tudi danes
precej uveljavljeno teorijo o pragma-dialektiki, ki je bila v svojih začetkih izrazito
nenaklonjena obravnavi retorike v kontekstu argumentacije, v zadnjih konceptu-
alizacijah pa retorične principe enakovredno z dialektičnimi prvinami vključuje v
koncept t. i. strateškega manevriranja (strategic manoeuvring). Prim. van Eemeren
in Grootendorst, 2004. Več o kompleksnem razmerju med retoriko in argumentaci-
jo, njunih historičnih in konceptualnih razhajanjih ter zbliževanjih je mogoče pre-
brati tudi v Handbook of Argumentation Theory (van Eemeren idr., 2014).
135
