Page 136 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 136
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
ne gre za »neracionalna« postopka in da je naša odločitev za ethos ali pathos
še kako racionalna.
Za kaj torej gre? Obnovimo, kar smo že zapisali. Ethos je samopodo-
ba, kot jo kažemo poslušalcem, ne (nujno) naša prava (samo)podoba, tem-
več podoba, za katero želimo, da jo vidijo poslušalci, konstruirana podoba,
umetna podoba, podoba, ki z našo »pravo« podobo pogosto nima kaj dosti
opraviti, temveč je prilagojena cilju, ki ga želimo doseči, in poslušalstvu, od
katerega je doseg tega cilja odvisen. Kar, ponovno poudarjamo, z drugimi
besedami povedano pomeni, da bi se, ob pogoju, da cilj ostane enak, različ-
nim poslušalstvom lahko (samo)predstavljali povsem različno, vse le z na-
menom, da bi dosegli oz. prepričali o želenem cilju.
Pathos je nekakšna druga stran ethosa in je z njim pravzaprav neločlji-
vo povezan. Pathos je namreč skupna oznaka za vse tiste aktivnosti govor-
ca, s katerimi namerno – in mimo logosa – vpliva na čustva poslušalcev
oz. na njihove strasti, kot so včasih rekli. Govorimo o aktivnostih, v katerih
smo, prav kakor v argumentaciji, vsakodnevno (so)udeleženi in je zato še
toliko pomembneje, da jih razločimo od argumentacije. In ker je namen to-
vrstnih aktivnosti lahko prav konstrukcija specifične samopodobe za spe-
cifične poslušalce (»moralne trdnosti« za ene, »emocionalne občutljivosti«
za druge, obojega skupaj za tretje), je včasih težko, če že ne kar nemogoče,
ethos ločiti od pathosa.
V argumentaciji oz. teoriji argumentacije takšni postopki tradicional-
no niso dovoljeni in veljajo za napako, ki lahko sega od argumentum ad ve-
recundiam pa tja do argumentum ad misericordiam,2 pač odvisno od si-
tuacije in publike. Argumentacija mora vedno upoštevati enaka osnovna
pravila, ne glede na publiko in ne glede na to, kdo argumentira. In ta pra-
vila morajo biti jasna, neprotislovna in razumljiva. Katera in kakšna torej?
Preden si jih ogledamo, moramo potegniti še nekaj ločnic. Rekli smo
že, da argumentacija je prepričevanje, ni pa še vsako prepričevanje argu-
mentacija. Kakšno prepričevanje imamo v mislih? In kakšna sploh je razli-
ka med argumentacijo in prepričevanjem?
Če ste voznik ali voznica, ste brez dvoma že kdaj zašli k vulkanizerju
ali v kako avtomehanično delavnico. Tam lahko po stenah pogosto vidite
plakate ali koledarje znanih avtomobilskih znamk (ponavadi iz t. i. višjega
2 Lat. argumentum ad verecundiam (sklicevanje na avtoriteto); argumentum ad mi-
sericordiam (sklicevanje na čustva) Za temeljna pojasnila o konceptu napak v sk-
lepanju glejte van Eemeren idr., 2014: 163–75. Več o napakah v sklepanju – zlasti
njihovem pogosto napačnem razumevanju in uporabi – pišemo v poglavju Med na-
pakami in še več napakami v sklepanju in argumentaciji.
136
ne gre za »neracionalna« postopka in da je naša odločitev za ethos ali pathos
še kako racionalna.
Za kaj torej gre? Obnovimo, kar smo že zapisali. Ethos je samopodo-
ba, kot jo kažemo poslušalcem, ne (nujno) naša prava (samo)podoba, tem-
več podoba, za katero želimo, da jo vidijo poslušalci, konstruirana podoba,
umetna podoba, podoba, ki z našo »pravo« podobo pogosto nima kaj dosti
opraviti, temveč je prilagojena cilju, ki ga želimo doseči, in poslušalstvu, od
katerega je doseg tega cilja odvisen. Kar, ponovno poudarjamo, z drugimi
besedami povedano pomeni, da bi se, ob pogoju, da cilj ostane enak, različ-
nim poslušalstvom lahko (samo)predstavljali povsem različno, vse le z na-
menom, da bi dosegli oz. prepričali o želenem cilju.
Pathos je nekakšna druga stran ethosa in je z njim pravzaprav neločlji-
vo povezan. Pathos je namreč skupna oznaka za vse tiste aktivnosti govor-
ca, s katerimi namerno – in mimo logosa – vpliva na čustva poslušalcev
oz. na njihove strasti, kot so včasih rekli. Govorimo o aktivnostih, v katerih
smo, prav kakor v argumentaciji, vsakodnevno (so)udeleženi in je zato še
toliko pomembneje, da jih razločimo od argumentacije. In ker je namen to-
vrstnih aktivnosti lahko prav konstrukcija specifične samopodobe za spe-
cifične poslušalce (»moralne trdnosti« za ene, »emocionalne občutljivosti«
za druge, obojega skupaj za tretje), je včasih težko, če že ne kar nemogoče,
ethos ločiti od pathosa.
V argumentaciji oz. teoriji argumentacije takšni postopki tradicional-
no niso dovoljeni in veljajo za napako, ki lahko sega od argumentum ad ve-
recundiam pa tja do argumentum ad misericordiam,2 pač odvisno od si-
tuacije in publike. Argumentacija mora vedno upoštevati enaka osnovna
pravila, ne glede na publiko in ne glede na to, kdo argumentira. In ta pra-
vila morajo biti jasna, neprotislovna in razumljiva. Katera in kakšna torej?
Preden si jih ogledamo, moramo potegniti še nekaj ločnic. Rekli smo
že, da argumentacija je prepričevanje, ni pa še vsako prepričevanje argu-
mentacija. Kakšno prepričevanje imamo v mislih? In kakšna sploh je razli-
ka med argumentacijo in prepričevanjem?
Če ste voznik ali voznica, ste brez dvoma že kdaj zašli k vulkanizerju
ali v kako avtomehanično delavnico. Tam lahko po stenah pogosto vidite
plakate ali koledarje znanih avtomobilskih znamk (ponavadi iz t. i. višjega
2 Lat. argumentum ad verecundiam (sklicevanje na avtoriteto); argumentum ad mi-
sericordiam (sklicevanje na čustva) Za temeljna pojasnila o konceptu napak v sk-
lepanju glejte van Eemeren idr., 2014: 163–75. Več o napakah v sklepanju – zlasti
njihovem pogosto napačnem razumevanju in uporabi – pišemo v poglavju Med na-
pakami in še več napakami v sklepanju in argumentaciji.
136
