Page 126 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 126
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
svojega nepopolnega odgovora. Nadalje bi lahko učiteljica izrazila svojo op-
timistično naravnanost:
(43) »Saj bo šlo, prepričana sem, da boste to skupaj zmogli. Kaj bi
ti lahko dodal?«
Izjava izraža zaupanje v učenkine sposobnosti, sodelovanje in sposob-
nost vseh učencev ter jo zato tudi lahko prepoznamo kot strategijo krepit-
ve pozitivne integritete.
Oglejmo si še nekaj načinov razreševanja potencialno konfliktne situ-
acije, ki se osredotočajo predvsem na negativno integriteto sogovorca.
(44) »Hm … mislim, da bi potrebovali popolnejši odgovor.«
Zmanjšana stopnja prepričanosti (»mislim«) lahko omili kategorič-
nost zavrnitve. Ta je omiljena tudi z uvodno neodločnostjo – mrmranjem
in premorom. Pravzaprav lahko to strategijo prepoznamo tudi v obotavlja-
nju, ki ga učiteljica dejansko izrazi na začetku svoje izjave (»sej se … stri-
njam se«), in sicer v smislu saj na neki način se povsem strinjam s tabo,
čeprav gre v dejanskem primeru tudi za hkratno govorjenje. Učiteljica na-
mreč prav na kratko učenki najprej vskoči v besedo in ji s tem nakaže, da
je dovolj.
Potrebo po popolnejšem odgovoru bi lahko učiteljica tudi eksplicitno
utemeljila, s čimer bi nakazala, da pri nezadovoljstvu z odgovorom ne gre
za osebno kaprico do učenke:
(45) »Ker bomo na podlagi odgovora kasneje oblikovali defini-
cijo, bi moral biti odgovor kar se le da natančno in nedvoumno
oblikovan.«
Predsodki ali preoseben odnos do učencev predstavlja v šoli posebej
občutljivo temo – šola naj bi si prizadevala obravnavati vse učence enako
in torej neodvisno od osebnih preferenc. V tem smislu je subjektivnost lah-
ko ogrožujoča, objektivnost pa je lahko razumljena kot oblika zagotavljanja
korektnosti in spodbujanja nadaljnje sodelovalnosti. Prvi del izjave bi lah-
ko interpretirali kot navajanje objektivnega razloga. Dodatno bi bila v gor-
nji izjavi potencialna grožnja omiljena še s pogojnikom (»bi moral biti od-
govor«), ki je tudi ena izmed oblik negativne vljudnosti.
Navedimo še en primer, strategijo opravičevanja, ki pravzaprav pome-
ni govorčevo prevzemanje dela krivde oz. vsaj zmanjšanje krivde sogovorca:
126
svojega nepopolnega odgovora. Nadalje bi lahko učiteljica izrazila svojo op-
timistično naravnanost:
(43) »Saj bo šlo, prepričana sem, da boste to skupaj zmogli. Kaj bi
ti lahko dodal?«
Izjava izraža zaupanje v učenkine sposobnosti, sodelovanje in sposob-
nost vseh učencev ter jo zato tudi lahko prepoznamo kot strategijo krepit-
ve pozitivne integritete.
Oglejmo si še nekaj načinov razreševanja potencialno konfliktne situ-
acije, ki se osredotočajo predvsem na negativno integriteto sogovorca.
(44) »Hm … mislim, da bi potrebovali popolnejši odgovor.«
Zmanjšana stopnja prepričanosti (»mislim«) lahko omili kategorič-
nost zavrnitve. Ta je omiljena tudi z uvodno neodločnostjo – mrmranjem
in premorom. Pravzaprav lahko to strategijo prepoznamo tudi v obotavlja-
nju, ki ga učiteljica dejansko izrazi na začetku svoje izjave (»sej se … stri-
njam se«), in sicer v smislu saj na neki način se povsem strinjam s tabo,
čeprav gre v dejanskem primeru tudi za hkratno govorjenje. Učiteljica na-
mreč prav na kratko učenki najprej vskoči v besedo in ji s tem nakaže, da
je dovolj.
Potrebo po popolnejšem odgovoru bi lahko učiteljica tudi eksplicitno
utemeljila, s čimer bi nakazala, da pri nezadovoljstvu z odgovorom ne gre
za osebno kaprico do učenke:
(45) »Ker bomo na podlagi odgovora kasneje oblikovali defini-
cijo, bi moral biti odgovor kar se le da natančno in nedvoumno
oblikovan.«
Predsodki ali preoseben odnos do učencev predstavlja v šoli posebej
občutljivo temo – šola naj bi si prizadevala obravnavati vse učence enako
in torej neodvisno od osebnih preferenc. V tem smislu je subjektivnost lah-
ko ogrožujoča, objektivnost pa je lahko razumljena kot oblika zagotavljanja
korektnosti in spodbujanja nadaljnje sodelovalnosti. Prvi del izjave bi lah-
ko interpretirali kot navajanje objektivnega razloga. Dodatno bi bila v gor-
nji izjavi potencialna grožnja omiljena še s pogojnikom (»bi moral biti od-
govor«), ki je tudi ena izmed oblik negativne vljudnosti.
Navedimo še en primer, strategijo opravičevanja, ki pravzaprav pome-
ni govorčevo prevzemanje dela krivde oz. vsaj zmanjšanje krivde sogovorca:
126
