Page 120 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 120
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
ogrožala pozitivno integriteto učencev tako v šoli kot izven nje. Ena naših
temeljnih ugotovitev se torej glasi, da pedagoški kontekst predpostavlja neko
relativno stopnjo ogrožanja negativne, ne pa tudi pozitivne integritete učen-
cev. Delno se ta ugotovitev sklada z ugotovitvijo Brownove in Levinsona
(1987), da se ogrožanje negativne integritete nanaša na konkretna dejanja,
ogrožanje pozitivne integritete pa na splošnejša stanja, lastnosti osebno-
sti. V skladu s tem lahko našo ugotovitev oblikujemo še drugače – pred-
postavlja se, da učitelj učencu brez večjega ogrožanja njegove integritete
lahko reče, da nečesa ne sme ali ni dobro naredil, pri tem/zaradi tega pa naj
ne bi ogrožal njegove osebnosti. Iz te ugotovitve bi lahko predvideli nasle-
dnjo tipično lastnost pedagoškega diskurza. V učiteljevi komunikaciji, na-
menjeni učencem, bi verjetno lahko zaznali večjo uporabo strategij pozitiv-
ne vljudnosti, in sicer zato, ker se lahko na ta način učitelj pri svojem delu
vnaprej izogne potencialnemu ogrožanju pozitivne integritete učencev, ki
se je v pedagoškem kontekstu izkazala za občutljivejšo. Prisotnost in pot-
rebnost uporabe negativnih vljudnostnih strategij na drugi strani verjetno
potencialno zmanjšuje »rutinski šolski red«, ki predpostavlja neko dovolje-
no relativno stopnjo ogrožanja negativne integritete učencev, potrebno za
usmerjanje učnega procesa. S tem posploševanjem nismo hoteli povedati,
da strategije negativne vljudnosti v šoli niso potrebne, temveč, da njihovo
uporabo delno omejuje »šolska rutina«. Učiteljem to ne daje nikakršne pod-
lage za pokroviteljsko ali pretirano avtoritativno obnašanje niti ne zmanj-
šuje utemeljenosti in potrebnosti zmernih (uravnoteženih) oblik negativne
vljudnosti. Kar smo pravkar opisali, je »teoretično« razmerje med potencial-
nim ogrožanjem integritete učencev in uporabo vljudnostnih strategij, ki lah-
ko služi zgolj kot analitični model, na podlagi katerega lahko interpretiramo
realna odstopanja in njihove učinke na integriteto udeležencev oz. kakovost
pedagoškega diskurza ter rezultate pedagoškega procesa.
Študija primera 1: Posredovanje negativne povratne informacije
V predhodnem razdelku smo skušali sistematičneje prikazati nekaj različ-
nih tipov vljudnostnih strategij. V grobem smo jih navedli v treh sklopih:
kot primere pozitivne in negativne vljudnosti ter posrednih govornih de-
janj. Pri tem so se primeri nanašali na različne situacije v razredu. Oglejmo
si sedaj nekaj primerov različno oblikovanih izjav, ki bi bile lahko upora-
bljene ob »isti« temi, posredovanju negativne povratne informacije. Na ta
način se bomo lažje osredotočili na različne učinke, ki izhajajo iz uporablje-
nih vljudnostnih strategij.
120
ogrožala pozitivno integriteto učencev tako v šoli kot izven nje. Ena naših
temeljnih ugotovitev se torej glasi, da pedagoški kontekst predpostavlja neko
relativno stopnjo ogrožanja negativne, ne pa tudi pozitivne integritete učen-
cev. Delno se ta ugotovitev sklada z ugotovitvijo Brownove in Levinsona
(1987), da se ogrožanje negativne integritete nanaša na konkretna dejanja,
ogrožanje pozitivne integritete pa na splošnejša stanja, lastnosti osebno-
sti. V skladu s tem lahko našo ugotovitev oblikujemo še drugače – pred-
postavlja se, da učitelj učencu brez večjega ogrožanja njegove integritete
lahko reče, da nečesa ne sme ali ni dobro naredil, pri tem/zaradi tega pa naj
ne bi ogrožal njegove osebnosti. Iz te ugotovitve bi lahko predvideli nasle-
dnjo tipično lastnost pedagoškega diskurza. V učiteljevi komunikaciji, na-
menjeni učencem, bi verjetno lahko zaznali večjo uporabo strategij pozitiv-
ne vljudnosti, in sicer zato, ker se lahko na ta način učitelj pri svojem delu
vnaprej izogne potencialnemu ogrožanju pozitivne integritete učencev, ki
se je v pedagoškem kontekstu izkazala za občutljivejšo. Prisotnost in pot-
rebnost uporabe negativnih vljudnostnih strategij na drugi strani verjetno
potencialno zmanjšuje »rutinski šolski red«, ki predpostavlja neko dovolje-
no relativno stopnjo ogrožanja negativne integritete učencev, potrebno za
usmerjanje učnega procesa. S tem posploševanjem nismo hoteli povedati,
da strategije negativne vljudnosti v šoli niso potrebne, temveč, da njihovo
uporabo delno omejuje »šolska rutina«. Učiteljem to ne daje nikakršne pod-
lage za pokroviteljsko ali pretirano avtoritativno obnašanje niti ne zmanj-
šuje utemeljenosti in potrebnosti zmernih (uravnoteženih) oblik negativne
vljudnosti. Kar smo pravkar opisali, je »teoretično« razmerje med potencial-
nim ogrožanjem integritete učencev in uporabo vljudnostnih strategij, ki lah-
ko služi zgolj kot analitični model, na podlagi katerega lahko interpretiramo
realna odstopanja in njihove učinke na integriteto udeležencev oz. kakovost
pedagoškega diskurza ter rezultate pedagoškega procesa.
Študija primera 1: Posredovanje negativne povratne informacije
V predhodnem razdelku smo skušali sistematičneje prikazati nekaj različ-
nih tipov vljudnostnih strategij. V grobem smo jih navedli v treh sklopih:
kot primere pozitivne in negativne vljudnosti ter posrednih govornih de-
janj. Pri tem so se primeri nanašali na različne situacije v razredu. Oglejmo
si sedaj nekaj primerov različno oblikovanih izjav, ki bi bile lahko upora-
bljene ob »isti« temi, posredovanju negativne povratne informacije. Na ta
način se bomo lažje osredotočili na različne učinke, ki izhajajo iz uporablje-
nih vljudnostnih strategij.
120
