Page 116 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 116
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
morebitna osebna kaprica. Ena izmed jezikovnih strategij, s katero bi lahko
govorec realiziral to/tako implicitno sporočilo, je tudi impersonalizacija:
(30) »Učenec v šoli in na šolskih izletih pač ne sme kaditi.«
Recimo, da učenci na razredni uri učitelja prepričujejo, da je povsem
neumno, da jim na končnem izletu ne dovoli kaditi, ker to v vsakem prime-
ru velja le v primerih, ko jih vidi. Ne glede na njegovo prepoved lahko učen-
ci kadijo na skrivaj, glede na to, da povsem neovirano kadijo izven šole in
da jim mogoče to dovolijo tudi starši, pa prepoved učitelja tako nima nobe-
nega vpliva na njihovo zdravje. To so argumenti, s katerimi bi se lahko uči-
telj kot človek (in celo morebitni kadilec) povsem strinjal, pa vendar to ni
tema, ki bi bila dogovorljiva med njim kot učiteljem in učenci. To vprašanje
lahko učenci sprožijo prek svojega predstavnika na sestanku z ravnateljem.
Nikakor pa o tem ne more odločati učitelj kot učitelj, v pripadajoči vlogi in
s pripadajočimi pristojnostmi.
Podobna strategija izvzemanja osebne vpletenosti je tudi
nominalizacija9:
(31) »Obtoževanja vredno je predvsem zamujanje.«
Gornji primer vsebuje dve dejanji, ki sta predstavljeni na način, ki ek-
splicitno ne omenja akterjev. Recimo, da je učenec obtožil učitelja, da je
brezsrčen in pretirano strog, ker ni hotel opravičiti njegove zamude. Učitelj
bi z gornjo izjavo lahko vzvratno obsodil učenčevo zamujanje, pri tem pa
zamolčal identiteto tistega, ki obtožuje. S tem bi ne le zamolčal svoje nepo-
sredne vpletenosti, ampak v podporo odločitve navedel tudi splošno spreje-
mljivost dejanja, predstavil svojo odločitev kot instanco splošno veljavnega
in sprejetega pravila. Na drugi strani ostaja tako hkrati neizpostavljen (ne-
izrečen) tudi učenec v vlogi zamudnika, s čimer bi učitelj lahko (med vrsti-
cami) sporočil tudi to, da je pri zavrnitvi opravičila učenec kot oseba pov-
sem nepomemben. Zamujanje kot tako ni dovoljeno in je vredno obsodbe.
Učiteljeva reakcija bi bila torej neosebna v obeh vidikih. S tako oblikovano
9 Na kratko in malce popreproščeno, nominalizacija je uporaba besede, ki ni samo-
stalnik, na mestu samostalnika (z ali brez intervencije morfološke transformaci-
je). Nominalizacija je igrala posebej pomembno analitično vlogo v kritični anal-
izi diskurza (še posebej v delih N. Fairclougha), zlasti v povezavi z rabo pasiva in
pasivizacije.
116
morebitna osebna kaprica. Ena izmed jezikovnih strategij, s katero bi lahko
govorec realiziral to/tako implicitno sporočilo, je tudi impersonalizacija:
(30) »Učenec v šoli in na šolskih izletih pač ne sme kaditi.«
Recimo, da učenci na razredni uri učitelja prepričujejo, da je povsem
neumno, da jim na končnem izletu ne dovoli kaditi, ker to v vsakem prime-
ru velja le v primerih, ko jih vidi. Ne glede na njegovo prepoved lahko učen-
ci kadijo na skrivaj, glede na to, da povsem neovirano kadijo izven šole in
da jim mogoče to dovolijo tudi starši, pa prepoved učitelja tako nima nobe-
nega vpliva na njihovo zdravje. To so argumenti, s katerimi bi se lahko uči-
telj kot človek (in celo morebitni kadilec) povsem strinjal, pa vendar to ni
tema, ki bi bila dogovorljiva med njim kot učiteljem in učenci. To vprašanje
lahko učenci sprožijo prek svojega predstavnika na sestanku z ravnateljem.
Nikakor pa o tem ne more odločati učitelj kot učitelj, v pripadajoči vlogi in
s pripadajočimi pristojnostmi.
Podobna strategija izvzemanja osebne vpletenosti je tudi
nominalizacija9:
(31) »Obtoževanja vredno je predvsem zamujanje.«
Gornji primer vsebuje dve dejanji, ki sta predstavljeni na način, ki ek-
splicitno ne omenja akterjev. Recimo, da je učenec obtožil učitelja, da je
brezsrčen in pretirano strog, ker ni hotel opravičiti njegove zamude. Učitelj
bi z gornjo izjavo lahko vzvratno obsodil učenčevo zamujanje, pri tem pa
zamolčal identiteto tistega, ki obtožuje. S tem bi ne le zamolčal svoje nepo-
sredne vpletenosti, ampak v podporo odločitve navedel tudi splošno spreje-
mljivost dejanja, predstavil svojo odločitev kot instanco splošno veljavnega
in sprejetega pravila. Na drugi strani ostaja tako hkrati neizpostavljen (ne-
izrečen) tudi učenec v vlogi zamudnika, s čimer bi učitelj lahko (med vrsti-
cami) sporočil tudi to, da je pri zavrnitvi opravičila učenec kot oseba pov-
sem nepomemben. Zamujanje kot tako ni dovoljeno in je vredno obsodbe.
Učiteljeva reakcija bi bila torej neosebna v obeh vidikih. S tako oblikovano
9 Na kratko in malce popreproščeno, nominalizacija je uporaba besede, ki ni samo-
stalnik, na mestu samostalnika (z ali brez intervencije morfološke transformaci-
je). Nominalizacija je igrala posebej pomembno analitično vlogo v kritični anal-
izi diskurza (še posebej v delih N. Fairclougha), zlasti v povezavi z rabo pasiva in
pasivizacije.
116
