Page 117 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 117
retorična analiza pedagoškega diskurza
izjavo bi se govorec lahko10 ubranil (morebitnih) očitkov, da je njegov odgo-
vor motiviran z osebnim stališčem, predsodkom ali celo zamero.
Posredna govorna dejanja
Brown in Levinson (1987) poleg neposrednih potencialno ogrožujočih izjav
ter strategij pozitivne in negativne vljudnosti, ki omilijo izražanje potenci-
alno ogrožujočih govornih dejanj, oblikujeta še en sklop jezikovnih stra-
tegij zmanjševanja potencialnega ogrožanja integritete sogovorca, in sicer
posredna govorna dejanja. Govorna dejanja so posredna, »kadar jim ni mo-
goče pripisati izključno enega jasnega komunikacijskega namena« (Brown
in Levinson, 1987: 211). Ko gre za potencialno ogrožujoča dejanja, posred-
nost govorcu lahko omogoči, da izvzame/omeji svojo odgovornost, saj iz-
bira enega pomena izmed mnogih potencialnih aktivno vključi tudi so-
govorca. Razlika med tem sklopom vljudnostnih strategij in že omenjeno
negativno vljudnostjo naj bi bila po avtorjih v stopnji konvencionalizira-
nosti. Z bolj konvencionaliziranimi izjavami (ki so uvrščene kot strategije
negativne vljudnosti) naj bi govorec pravzaprav že izvedel dejanje, ki poten-
cialno ogroža sogovorčevo integriteto, medtem ko lahko smisel (izvedbo
dejanja, ki potencialno ogroža sogovorčevo integriteto) manj konvencio-
naliziranih govornih dejanj, kot rečeno, povsem zanika ali pa odgovornost
zanj vsaj deli s sogovorcem. Posredna govorna dejanja predstavljajo srž pri-
merov Griceovega konverzacijskega impliciranja pomena in se jih da zato
zelo sistematično razvrstiti glede na štiri maksime kooperativnega nače-
la. Primer navideznega kršenja maksime relevantnosti je npr. namigova-
nje. Izjavo:
(32) »Saj nimam več kam pisati«
bi reditelj lahko prepoznal kot prošnjo (ali ukaz), da pomije tablo. Primer
navideznega kršenja maksime količine je uporabljen v naslednji učiteljevi
reakciji na nepravilen odgovor:
(33) »Ni ravno povsem točno«,
s čimer bi pravzaprav impliciral, da je odgovor napačen. Primer navidezne-
ga kršenja maksime kvalitete bi lahko ponazorili s primerom:
10 Ponovno poudarjamo relativnost interpretacije primerov, izvzetih iz širšega iz-
javljalnega konteksta. Namen uporabe pogojnika pri interpretaciji tega primera je
zmanjševanje prepričanosti v zgolj eno možno interpretacijo. Učiteljev neosebno ob-
likovani odgovor je lahko namreč, prav nasprotno, razumljen tudi kot dodaten do-
kaz njegove hladnokrvnosti.
117
izjavo bi se govorec lahko10 ubranil (morebitnih) očitkov, da je njegov odgo-
vor motiviran z osebnim stališčem, predsodkom ali celo zamero.
Posredna govorna dejanja
Brown in Levinson (1987) poleg neposrednih potencialno ogrožujočih izjav
ter strategij pozitivne in negativne vljudnosti, ki omilijo izražanje potenci-
alno ogrožujočih govornih dejanj, oblikujeta še en sklop jezikovnih stra-
tegij zmanjševanja potencialnega ogrožanja integritete sogovorca, in sicer
posredna govorna dejanja. Govorna dejanja so posredna, »kadar jim ni mo-
goče pripisati izključno enega jasnega komunikacijskega namena« (Brown
in Levinson, 1987: 211). Ko gre za potencialno ogrožujoča dejanja, posred-
nost govorcu lahko omogoči, da izvzame/omeji svojo odgovornost, saj iz-
bira enega pomena izmed mnogih potencialnih aktivno vključi tudi so-
govorca. Razlika med tem sklopom vljudnostnih strategij in že omenjeno
negativno vljudnostjo naj bi bila po avtorjih v stopnji konvencionalizira-
nosti. Z bolj konvencionaliziranimi izjavami (ki so uvrščene kot strategije
negativne vljudnosti) naj bi govorec pravzaprav že izvedel dejanje, ki poten-
cialno ogroža sogovorčevo integriteto, medtem ko lahko smisel (izvedbo
dejanja, ki potencialno ogroža sogovorčevo integriteto) manj konvencio-
naliziranih govornih dejanj, kot rečeno, povsem zanika ali pa odgovornost
zanj vsaj deli s sogovorcem. Posredna govorna dejanja predstavljajo srž pri-
merov Griceovega konverzacijskega impliciranja pomena in se jih da zato
zelo sistematično razvrstiti glede na štiri maksime kooperativnega nače-
la. Primer navideznega kršenja maksime relevantnosti je npr. namigova-
nje. Izjavo:
(32) »Saj nimam več kam pisati«
bi reditelj lahko prepoznal kot prošnjo (ali ukaz), da pomije tablo. Primer
navideznega kršenja maksime količine je uporabljen v naslednji učiteljevi
reakciji na nepravilen odgovor:
(33) »Ni ravno povsem točno«,
s čimer bi pravzaprav impliciral, da je odgovor napačen. Primer navidezne-
ga kršenja maksime kvalitete bi lahko ponazorili s primerom:
10 Ponovno poudarjamo relativnost interpretacije primerov, izvzetih iz širšega iz-
javljalnega konteksta. Namen uporabe pogojnika pri interpretaciji tega primera je
zmanjševanje prepričanosti v zgolj eno možno interpretacijo. Učiteljev neosebno ob-
likovani odgovor je lahko namreč, prav nasprotno, razumljen tudi kot dodaten do-
kaz njegove hladnokrvnosti.
117
