Page 115 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 115
retorična analiza pedagoškega diskurza
bi jim lahko vzel smisel upora: se bodo upirali sami sebi, kršili svoja lastna
pravila? Gre za trik, ki ima včasih8 lahko tudi učinek graje.
Tudi naslednji primeri so primeri strategij, s katerimi bi si govorec pri-
zadeval zmanjšati potencial ogrožanja sogovorčeve pravice do svobodne
aktivnosti. Za razliko od prejšnjih je pri naslednjih poudarek na izposta-
vljanju govorčeve zadrege pri oviranju sogovorčeve negativne integrite-
te. Verjetno najprepoznavnejši način vljudnostne komunikacije so nepo-
sredna opravičila. Opravičila v vljudnostni teoriji Brownove in Levinsona
(1987) pa predstavljajo pojem, ki ne zajema le eksplicitne, performativne
oblike (»Se oproščam …!«), temveč tudi strukture, ki opravičilo izraža-
jo posredneje. Eden takih primerov je npr. navajanje razlogov za postav-
ljanje zahtev, ki potencialno ogrožajo sogovorčevo negativno integriteto.
Oglejmo si še enkrat primer (27):
(27) »Fotokopirni stroj se kvari in kopije niso najboljše. Verjetno
bi vas preveč motilo, če bi morali najprej skupaj popraviti nekaj
besed?«
Prvi del izjave predstavlja navajanje razloga za to, da učitelj učencem
ni razdelil tako kvalitetnih kopij, kot jih je dolžan priskrbeti. V kombina-
ciji z drugimi uporabljenimi vljudnostnimi strategijami, ki smo jih opre-
delili ob interpretaciji tega primera, ima lahko navajanje razlogov funkcijo
zmanjševanja potencialnega občutka ogroženosti pri učencih. To ogrože-
nost bi lahko razumeli v smislu učiteljevega nespoštovanja učencev, ki bi se
izražalo v neuvidevnem pričakovanju učitelja, da lahko učencem predloži
delovne liste vprašljive kvalitete, nadalje pa naj del časa, namenjenega uče-
nju, porabijo še za vnašanje popravkov. Ker je navedeni razlog objektivne
narave (predstavljen kot neodvisen od učiteljeve volje in namena), ima lah-
ko tako ubeseden tudi funkcijo upravičevanja učiteljevega neizpolnjevanja
dolžnosti, torej funkcijo ohranjanja njegove pozitivne (samo)podobe.
Govorec bi lahko svojo zadrego ob tem, da se je znašel v situaciji, ko so-
odloča o sogovorčevem delovanju in s tem potencialno ogroža njegovo ne-
gativno integriteto, izrazil tudi tako, da bi iz dejanja potencialnega ogroža-
nja sogovorčeve negativne integritete izvzel svojo voljo: tudi on je bil v to
bolj ali manj prisiljen oz. to od njega zahteva njegova družbena vloga, ne pa
8 Z adverbom včasih želimo ponovno poudariti, da igra pri učinkih jezikovnih strate-
gij bistveno vlogo aktualni izjavljalni kontekst. Gornja izjava bi bila namreč lahko
izrečena tudi ironično in v tem primeru bi bila žaljiva ter bi, prav nasprotno, lahko
zavrla sodelovanje.
115
bi jim lahko vzel smisel upora: se bodo upirali sami sebi, kršili svoja lastna
pravila? Gre za trik, ki ima včasih8 lahko tudi učinek graje.
Tudi naslednji primeri so primeri strategij, s katerimi bi si govorec pri-
zadeval zmanjšati potencial ogrožanja sogovorčeve pravice do svobodne
aktivnosti. Za razliko od prejšnjih je pri naslednjih poudarek na izposta-
vljanju govorčeve zadrege pri oviranju sogovorčeve negativne integrite-
te. Verjetno najprepoznavnejši način vljudnostne komunikacije so nepo-
sredna opravičila. Opravičila v vljudnostni teoriji Brownove in Levinsona
(1987) pa predstavljajo pojem, ki ne zajema le eksplicitne, performativne
oblike (»Se oproščam …!«), temveč tudi strukture, ki opravičilo izraža-
jo posredneje. Eden takih primerov je npr. navajanje razlogov za postav-
ljanje zahtev, ki potencialno ogrožajo sogovorčevo negativno integriteto.
Oglejmo si še enkrat primer (27):
(27) »Fotokopirni stroj se kvari in kopije niso najboljše. Verjetno
bi vas preveč motilo, če bi morali najprej skupaj popraviti nekaj
besed?«
Prvi del izjave predstavlja navajanje razloga za to, da učitelj učencem
ni razdelil tako kvalitetnih kopij, kot jih je dolžan priskrbeti. V kombina-
ciji z drugimi uporabljenimi vljudnostnimi strategijami, ki smo jih opre-
delili ob interpretaciji tega primera, ima lahko navajanje razlogov funkcijo
zmanjševanja potencialnega občutka ogroženosti pri učencih. To ogrože-
nost bi lahko razumeli v smislu učiteljevega nespoštovanja učencev, ki bi se
izražalo v neuvidevnem pričakovanju učitelja, da lahko učencem predloži
delovne liste vprašljive kvalitete, nadalje pa naj del časa, namenjenega uče-
nju, porabijo še za vnašanje popravkov. Ker je navedeni razlog objektivne
narave (predstavljen kot neodvisen od učiteljeve volje in namena), ima lah-
ko tako ubeseden tudi funkcijo upravičevanja učiteljevega neizpolnjevanja
dolžnosti, torej funkcijo ohranjanja njegove pozitivne (samo)podobe.
Govorec bi lahko svojo zadrego ob tem, da se je znašel v situaciji, ko so-
odloča o sogovorčevem delovanju in s tem potencialno ogroža njegovo ne-
gativno integriteto, izrazil tudi tako, da bi iz dejanja potencialnega ogroža-
nja sogovorčeve negativne integritete izvzel svojo voljo: tudi on je bil v to
bolj ali manj prisiljen oz. to od njega zahteva njegova družbena vloga, ne pa
8 Z adverbom včasih želimo ponovno poudariti, da igra pri učinkih jezikovnih strate-
gij bistveno vlogo aktualni izjavljalni kontekst. Gornja izjava bi bila namreč lahko
izrečena tudi ironično in v tem primeru bi bila žaljiva ter bi, prav nasprotno, lahko
zavrla sodelovanje.
115
