Page 114 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 114
»učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza
Ta strategija je še podkrepljena z kvalifikatorjem »verjetno«, ki še nadalje
zmanjšuje morebitno negativno konotacijo zavrnitve.
Tudi s sledečo izjavo skuša učitelj zmanjšati stopnjo oviranja aktivno-
sti učencev:
(28) »Samo malo bi prosil za vašo pozornost. Na vaših listih je v
primeru 7 prišlo do napake …«
Recimo, da gre za situacijo, ko učenci samostojno delajo v skupinah.
Učitelj jim je v ta namen razdelil učne liste in jim s tem naložil delo. Nato
je njihovo izvrševanje dolžnosti zmotil. Za morebitne posledice (prekinitev
miselnega toka, prekinitev procesa reševanja naloge) v tem primeru niso
krivi učenci, kar jim učitelj jasno (čeprav implicitno) da vedeti prav z nači-
nom oblikovanja izjave, s katero jih je zmotil. Z gornjo izjavo bi se jim lah-
ko ne le opravičil, temveč hkrati prevzel tudi odgovornost in s tem v bi-
stvu izničil potencialno ogrožujočo naravo svojega dejanja (prekinitve dela
učencev).
Govorec bi lahko omejevanje sogovorca omilil tudi s poudarkom na
spoštovanju sogovorca. Recimo, da je učitelj svojo grajo učencev, ki jih je
zalotil pri preganjanju poskusnih zajčkov po biološki učilnici, ubesedil
takole:
(29) »Ne vem, če so to dejanja, ki se podajo bodoči intelektual-
ni eliti.«
Lahko bi jih sicer odkrito nadrl in pri tem pravzaprav ne bi (preti-
rano) kršil ne učiteljske ne humane etike, vendar bi s tem verjetno dose-
gel povsem drugačen učinek. Morda bi s frontalnim napadom učence kot
kršitelje spremenil v žrtve, kar bi si ti v uporniških letih povrhu lahko celo
želeli. Morda bi imela gornja strategija večji učinek. Zakaj? Z gornjo izja-
vo bi pravzaprav obrnil razmerja družbene moči. Učence bi predstavil kot
perspektivne kadre, ki jih družba potrebuje, šolo in sebe pa v tem smis-
lu kot »pripravljalnico«, kjer jim je treba po najboljših močeh pomagati in
jih usposobiti za nadaljnje življenje. Učitelj bi lahko torej s tem, ko bi izbral
vljudnostno strategijo, namesto, da bi jih oštel, zvišal njihovo in zmanjšal
svojo družbeno vlogo/moč ter apeliral na njihovo vest. Malce dramatizira-
no bi lahko njegovo implicitno sporočilo razumeli takole: vi ste tisti, ki bos-
te vzor drugim, vaša odgovornost je, da se v skladu s tem obnašate; je res to
obnašanje, ki ga želite uveljaviti? S tem, ko bi jih postavil v sam vrh družbe,
114
Ta strategija je še podkrepljena z kvalifikatorjem »verjetno«, ki še nadalje
zmanjšuje morebitno negativno konotacijo zavrnitve.
Tudi s sledečo izjavo skuša učitelj zmanjšati stopnjo oviranja aktivno-
sti učencev:
(28) »Samo malo bi prosil za vašo pozornost. Na vaših listih je v
primeru 7 prišlo do napake …«
Recimo, da gre za situacijo, ko učenci samostojno delajo v skupinah.
Učitelj jim je v ta namen razdelil učne liste in jim s tem naložil delo. Nato
je njihovo izvrševanje dolžnosti zmotil. Za morebitne posledice (prekinitev
miselnega toka, prekinitev procesa reševanja naloge) v tem primeru niso
krivi učenci, kar jim učitelj jasno (čeprav implicitno) da vedeti prav z nači-
nom oblikovanja izjave, s katero jih je zmotil. Z gornjo izjavo bi se jim lah-
ko ne le opravičil, temveč hkrati prevzel tudi odgovornost in s tem v bi-
stvu izničil potencialno ogrožujočo naravo svojega dejanja (prekinitve dela
učencev).
Govorec bi lahko omejevanje sogovorca omilil tudi s poudarkom na
spoštovanju sogovorca. Recimo, da je učitelj svojo grajo učencev, ki jih je
zalotil pri preganjanju poskusnih zajčkov po biološki učilnici, ubesedil
takole:
(29) »Ne vem, če so to dejanja, ki se podajo bodoči intelektual-
ni eliti.«
Lahko bi jih sicer odkrito nadrl in pri tem pravzaprav ne bi (preti-
rano) kršil ne učiteljske ne humane etike, vendar bi s tem verjetno dose-
gel povsem drugačen učinek. Morda bi s frontalnim napadom učence kot
kršitelje spremenil v žrtve, kar bi si ti v uporniških letih povrhu lahko celo
želeli. Morda bi imela gornja strategija večji učinek. Zakaj? Z gornjo izja-
vo bi pravzaprav obrnil razmerja družbene moči. Učence bi predstavil kot
perspektivne kadre, ki jih družba potrebuje, šolo in sebe pa v tem smis-
lu kot »pripravljalnico«, kjer jim je treba po najboljših močeh pomagati in
jih usposobiti za nadaljnje življenje. Učitelj bi lahko torej s tem, ko bi izbral
vljudnostno strategijo, namesto, da bi jih oštel, zvišal njihovo in zmanjšal
svojo družbeno vlogo/moč ter apeliral na njihovo vest. Malce dramatizira-
no bi lahko njegovo implicitno sporočilo razumeli takole: vi ste tisti, ki bos-
te vzor drugim, vaša odgovornost je, da se v skladu s tem obnašate; je res to
obnašanje, ki ga želite uveljaviti? S tem, ko bi jih postavil v sam vrh družbe,
114
