Page 109 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 109
retorična analiza pedagoškega diskurza
ure. Ne gre torej za natančno in podoživeto predstavitev preživetja počitnic
vsakega učenca, temveč za vljudnostno strategijo, s katero bi lahko učitelj
izrazil spoštovanje obžalovanja učencev, da so se počitnice iztekle. Ta(ka)
strategija učencem počitnic ne bi podaljšala niti jih vrnila, prispevala pa bi
lahko k vzpostavitvi boljšega vzdušja, približno v naslednjem smislu: vsem
nam je žal, da so se počitnice iztekle, vendar smo zdaj vsi spet nazaj in to ne
bo oviralo našega nadaljnjega dela. Pogovor o počitnicah bi s stališča vlju-
dnostne teorije lahko pomenil obliko izražanja upoštevanja in spoštovanja
sogovorčevih interesov, potreb ali zahtev in bi lahko v tem smislu zmanjšal
stopnjo ogrožanja učencev, ki se lahko pojavi s ponovno vzpostavitvijo re-
dnih šolskih obveznosti.
Empatično oz. pretirano izražanje pravilnosti odgovora ali pohvale za
opravljene naloge ima lahko v smislu vljudnostne teorije vlogo izražanja
širšega odobravanja sogovorca. Če bi npr. učenec izjavo:
(16) »Zelo dobro! Odlično!«
razumel kot odobravanje svoje osebnosti in tudi siceršnje sposobnosti, bi
lahko ta in podobne tako oblikovane izjave bistveno prispevale k njegovi
motivaciji za nadaljnje delo in pripravljenosti za sodelovanje ali pa npr. za
reševanje problemov, ki so morda nastali pri drugih vsebinah.
Naslednji primer:
(17) »Tole je ena taka splošno priznana mora, ki vsem predstavlja
problem, ampak tudi čez tole se bomo prebili«
vsebuje dve vljudnostni strategiji. Pretiravanje oz. dramatiziranje (»sploš-
no priznana mora, ki vsem predstavlja problem«) lahko izraža prepoznava-
nje sogovorčevih potencialnih muk in prek tega povečano govorčevo skrb
za (dobrobit) sogovorca. Vključevanje govorca (»se bomo prebili«) lahko
izraža pripadnost istemu krogu neposredno prizadetih – ne le, da lahko
na ta način govorec pove, da je tudi sam imel podobne probleme, sporo-
či lahko tudi, da je njihovo reševanje tudi njegova, ne le sogovorčeva na-
loga. Skratka, govorec se lahko prek tako oblikovane izjave skuša prikaza-
ti kot oseba, ki sogovorca razume (najverjetneje celo prek lastne izkušnje),
deli njegove občutke in nenazadnje prevzema tudi soodgovornost za reše-
vanje problematike.
Izjava:
(18) »Ta odgovor bi pa lahko natančneje oblikoval, se strinjaš/
strinjate?«
109
ure. Ne gre torej za natančno in podoživeto predstavitev preživetja počitnic
vsakega učenca, temveč za vljudnostno strategijo, s katero bi lahko učitelj
izrazil spoštovanje obžalovanja učencev, da so se počitnice iztekle. Ta(ka)
strategija učencem počitnic ne bi podaljšala niti jih vrnila, prispevala pa bi
lahko k vzpostavitvi boljšega vzdušja, približno v naslednjem smislu: vsem
nam je žal, da so se počitnice iztekle, vendar smo zdaj vsi spet nazaj in to ne
bo oviralo našega nadaljnjega dela. Pogovor o počitnicah bi s stališča vlju-
dnostne teorije lahko pomenil obliko izražanja upoštevanja in spoštovanja
sogovorčevih interesov, potreb ali zahtev in bi lahko v tem smislu zmanjšal
stopnjo ogrožanja učencev, ki se lahko pojavi s ponovno vzpostavitvijo re-
dnih šolskih obveznosti.
Empatično oz. pretirano izražanje pravilnosti odgovora ali pohvale za
opravljene naloge ima lahko v smislu vljudnostne teorije vlogo izražanja
širšega odobravanja sogovorca. Če bi npr. učenec izjavo:
(16) »Zelo dobro! Odlično!«
razumel kot odobravanje svoje osebnosti in tudi siceršnje sposobnosti, bi
lahko ta in podobne tako oblikovane izjave bistveno prispevale k njegovi
motivaciji za nadaljnje delo in pripravljenosti za sodelovanje ali pa npr. za
reševanje problemov, ki so morda nastali pri drugih vsebinah.
Naslednji primer:
(17) »Tole je ena taka splošno priznana mora, ki vsem predstavlja
problem, ampak tudi čez tole se bomo prebili«
vsebuje dve vljudnostni strategiji. Pretiravanje oz. dramatiziranje (»sploš-
no priznana mora, ki vsem predstavlja problem«) lahko izraža prepoznava-
nje sogovorčevih potencialnih muk in prek tega povečano govorčevo skrb
za (dobrobit) sogovorca. Vključevanje govorca (»se bomo prebili«) lahko
izraža pripadnost istemu krogu neposredno prizadetih – ne le, da lahko
na ta način govorec pove, da je tudi sam imel podobne probleme, sporo-
či lahko tudi, da je njihovo reševanje tudi njegova, ne le sogovorčeva na-
loga. Skratka, govorec se lahko prek tako oblikovane izjave skuša prikaza-
ti kot oseba, ki sogovorca razume (najverjetneje celo prek lastne izkušnje),
deli njegove občutke in nenazadnje prevzema tudi soodgovornost za reše-
vanje problematike.
Izjava:
(18) »Ta odgovor bi pa lahko natančneje oblikoval, se strinjaš/
strinjate?«
109
