Page 107 - Igor Ž. Žagar, Janja Žmavc in Barbara Domajnko. ?? »Učitelj kot retorik«: retorično-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 35.
P. 107
retorična analiza pedagoškega diskurza
(9) »Odprite knjige!«
(10) »Sestavite skupine po pet učencev!«
(11) »Pospravite vse z mize in se ne ozirajte naokoli, dokler ne od-
date testov!«
V kakšnem drugem kontekstu, npr. v knjižnici, bi bile te izjave ver-
jetno deležne začudenja, kolikor pa bi bile mišljene resno, bi se obiskoval-
ci gotovo pritožili nad ogrožanjem svobode gibanja in obnašanja v knjižni-
ci. »Enake« zahteve bi torej imele relativno višjo moč ogrožanja integritete
obiskovalcev knjižnice kot pa učencev. Obratno pa bi način oblikovanja
gornjih zahtev na bolj vljudnosten način v pedagoškem kontekstu gotovo
deloval skrajno smešno in povsem neumestno. Npr.:
(9') »Se opravičujem, lahko morda odprete knjige?«
(10') »Upam, da ne bi preveč zmotil, če bi vas prosil, da se organi-
zirate v skupine po pet učencev.«
(11') »Vas lahko malo zmotim? Razmišljal sem, da bi bilo pame-
tno, če bi pospravili vse z mize in se ne bi ozirali naokoli, dokler
ne boste oddali testov. Kaj mislite?«
Kot značilnost pedagoškega konteksta bi torej lahko navedli, da uči-
teljem ni treba izbirati relativno visokih7 vljudnostnih strategij v primerih,
kot so npr. (9), (10), (11), čeprav gre tudi pri njih za omejevanje popolne svo-
bode gibanja in delovanja učencev. Kot smo dejali, je del racionalne strate-
gije izbora načina oblikovanja sporočil tudi uravnoteženost. Če bi učitelj
uporabljal izjave (9'), (10'), (11'), bi z njimi gornje zahteve povsem nekritič-
no predstavil kot take, ki močno ogrožajo integriteto učencev, kar pa je
v nasprotju z osnovnimi značilnostmi pedagoškega konteksta. Na drugi
strani to ne pomeni, da vljudnostne strategije v pedagoškem diskurzu niso
potrebne. Potreba po njihovi uporabi se še najizraziteje pokaže v primerih
grobe kršitve spoštovanja sogovorčeve integritete – npr. ob uporabi zani-
čljivega (12), pretirano ukazovalnega in pokroviteljskega tona (13) ali napa-
da na učenčevo osebnost (14):
(12) »Zakaj se nisi prikazal na zbiralno akcijo?«
(13) »Sedi! Ena!«
(14) »Preberi to pesem z občutkom, če sploh veš, kaj je to!«
7 Kot visoke vljudnostne strategije lahko opredelimo tiste, ki skušajo vnaprej močno
znižati stopnjo ogrožanja neke izjave.
107
(9) »Odprite knjige!«
(10) »Sestavite skupine po pet učencev!«
(11) »Pospravite vse z mize in se ne ozirajte naokoli, dokler ne od-
date testov!«
V kakšnem drugem kontekstu, npr. v knjižnici, bi bile te izjave ver-
jetno deležne začudenja, kolikor pa bi bile mišljene resno, bi se obiskoval-
ci gotovo pritožili nad ogrožanjem svobode gibanja in obnašanja v knjižni-
ci. »Enake« zahteve bi torej imele relativno višjo moč ogrožanja integritete
obiskovalcev knjižnice kot pa učencev. Obratno pa bi način oblikovanja
gornjih zahtev na bolj vljudnosten način v pedagoškem kontekstu gotovo
deloval skrajno smešno in povsem neumestno. Npr.:
(9') »Se opravičujem, lahko morda odprete knjige?«
(10') »Upam, da ne bi preveč zmotil, če bi vas prosil, da se organi-
zirate v skupine po pet učencev.«
(11') »Vas lahko malo zmotim? Razmišljal sem, da bi bilo pame-
tno, če bi pospravili vse z mize in se ne bi ozirali naokoli, dokler
ne boste oddali testov. Kaj mislite?«
Kot značilnost pedagoškega konteksta bi torej lahko navedli, da uči-
teljem ni treba izbirati relativno visokih7 vljudnostnih strategij v primerih,
kot so npr. (9), (10), (11), čeprav gre tudi pri njih za omejevanje popolne svo-
bode gibanja in delovanja učencev. Kot smo dejali, je del racionalne strate-
gije izbora načina oblikovanja sporočil tudi uravnoteženost. Če bi učitelj
uporabljal izjave (9'), (10'), (11'), bi z njimi gornje zahteve povsem nekritič-
no predstavil kot take, ki močno ogrožajo integriteto učencev, kar pa je
v nasprotju z osnovnimi značilnostmi pedagoškega konteksta. Na drugi
strani to ne pomeni, da vljudnostne strategije v pedagoškem diskurzu niso
potrebne. Potreba po njihovi uporabi se še najizraziteje pokaže v primerih
grobe kršitve spoštovanja sogovorčeve integritete – npr. ob uporabi zani-
čljivega (12), pretirano ukazovalnega in pokroviteljskega tona (13) ali napa-
da na učenčevo osebnost (14):
(12) »Zakaj se nisi prikazal na zbiralno akcijo?«
(13) »Sedi! Ena!«
(14) »Preberi to pesem z občutkom, če sploh veš, kaj je to!«
7 Kot visoke vljudnostne strategije lahko opredelimo tiste, ki skušajo vnaprej močno
znižati stopnjo ogrožanja neke izjave.
107
